Založba Forum Media - e-Ravnatelj

Prijavite se v svoj račun

Prijavite se v svoj račun

Uporabniško ime *
Geslo *
Zapomi si me

Otroci s posebnimi potrebami

 

Uvodna misel

Slovenija se je po skoraj dvajsetih letih prizadevanj nevladnih organizacij in številnih posameznikov, pridružila državam, ki imajo celostno zgodnjo obravnavo najmlajših otrok s posebnimi potrebami in rizičnimi dejavniki zakonsko urejeno. Do sprejetja zakona se pri nas s tem nismo mogli pohvaliti. Nedvomno je, da smo v obstoječem sistemu že sicer imeli storitve v okviru zdravstva, izobraževanja in sociale, vendar storitve niso bile med seboj povezane in usklajene ter regijsko enakomerno porazdeljene. Za družine z najmlajšimi otroki je ta ureditev in v tem času še posebno pomembna: zdravstveni sistem in storitve namreč niso enakomerno porazdeljene in ne zadoščajo potrebam družin ter otrok. Stiske družin so kljub umiritvi ekonomske krize prisotne, najbolj pa so ogrožene enostarševske družine z majhnimi otroki.

Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami in rizičnimi dejavniki (v nad: zakon) je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 41/2017, dne 28. 7. 2017. Zakon bo začel veljati 12. 8. 2017, uporabljati pa se bo začel 1. 1. 2019. Do takrat se bodo določila zakona izvajala kot pilotni projekt na osnovi razpisa Ministrstva RS za zdravje. Centri za zgodnjo obravnavo so v času pilotnega projekta oblikovani v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu. Sredstva za izvajanje pilotnega projekta so zagotovljena v okviru kohezijskih evropskih sredstev v višini 2 milijonov evrov.

Teoretična izhodišča

Pomembnost področja

Področje zgodnje obravnave ni pomembno le za družine, ki imajo takega otroka, temveč tudi za oblikovalce političnih odločitev in strokovnjakov, ki delajo ali se bodo usposabljali za to področje dela. Za načrtovalce politike je pomemben podatek, da se vložek v učinkovito zgodnjo obravnavo v predšolskem obdobju povrne že v prvih dveh letih otrokovega nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja.

V okviru področja zgodnje obravnave je pomembno prepoznati preventivni vidik. Pri tem mislimo na postopke in delovanja, ki vplivajo na vse otroke. Znana je trditev direktorja Evropske agencije za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje Meijerja: »Kar je dobro za otroke s posebnimi potrebami, je dobro za vse otroke«. Slednja trditev je še kako aktualna, ne le za predšolsko obdobje, temveč za celoten šolski sistem.

V zadnjih desetletjih je obdobje zgodnje obravnave pomembno področje dela, ki mu povsod po svetu namenjajo vse več pozornosti. Zato se je tudi oblikovalo kot samostojen program tako v Evropi kot v ZDA. Znano je, da obravnava zadnjih dvajset let upošteva širše potrebe družine in ne le otroka. Tako prehajamo iz t. i. medicinskega modela obravnave, kjer je otrok središče obravnave, na socialni model, kjer se vidi otroka v družini in znotraj odnosov, ki nastajajo ter na katere poskušamo vplivati. Pozitiven dejavnik v tej obravnavi je zgodnje ustvarjanje partnerstva in zaupanja med starši ter strokovnjaki. S tem odnosom ustvarimo s starši zdrav odnos, jim pomagamo oblikovati realna pričakovanja do otroka ter skupaj iščemo najoptimalnejše možnosti do vstopa v šolo.

Evropski in mednarodni dokumenti, objavljeni v zadnjih 20. ali 30. letih, ki obravnavajo koncepte, načela in metode zgodnje obravnave, prikazujejo evolucijo idej in teorij. Različni avtorji so s svojimi teoretičnimi perspektivami prispevali k evoluciji konceptov in posledično tudi k praksi.

Njihov prispevek se kaže kot:

  • Razvoj novega koncepta zgodnje obravnave, ki vključuje zdravstvo, izobraževalno področje, družboslovne znanosti in predvsem psihologijo.
  • Prikazali so napredek ob spremembi obravnave, ki se je prvotno osredotočala predvsem na otroka, k širšemu pristopu, kjer je poudarek tudi na družini in širši skupnosti.

Oče zgodnje obravnave Američan Guranlick navaja kot pomembne dejavnike stresa v družini pri majhnih otrocih v zgodnji obravnavi.

–        Nerealna slika o otroku in pomanjkanje informacij o stanju pri otroku, pomanjkanja vedenja o ravnanju z otrokom.

–        Slabi medsebojni odnosi v družini zaradi težjega prilagajanja družinskemu ritmu in negativnih reakcij v družinskem okolju ter zunaj njega.

–        Pomanjkanje časa – starši namreč težko uskladijo delovne obveznosti s potrebami otroka.

–        Občutki krivde staršev, da imajo drugačnega otroka, in spoznanje, da zmore manj kot njegovi vrstniki.

Podobno razmišlja J. Juul, ki pravi, da imajo starši otrok s posebnimi potrebami polovico manj časa od drugih parov in družin.

Temeljna ideja zgodnje obravnave je, da se oblikujejo ustrezne službe pomoči, ki so usposobljene omogočiti družinam z otroki s posebnimi potrebami in rizičnimi dejavniki optimalni razvoj in prepoznati možnosti nadaljnjega izobraževanja ter usposabljanja. Osebnostne in socialne okoliščine ne bi smele biti ovira za razvoj različnih potencialov otroka, pomembna pa je tudi vključenost v vrtec, ki zagotavlja, da so neki minimalni standardi dosegljivi vsem otrokom. Z dostopno kakovostno zgodnjo obravnavo vsem otrokom že od začetka življenjske poti zagotavljamo enake možnosti.

Pogled nazaj

Prve pobude za potrebo po zgodnji obravnavi so prišle iz ZDA v zgodnjih sedemdesetih letih, zakonsko ureditev je v Evropi najprej dobila Velika Britanija leta 1976 in ZDA leta 1979, leta 1981 pa so bili oblikovani prvi programi zgodnje obravnave. Tudi v Sloveniji segajo začetki zgodnje obravnave v zgodnja sedemdeseta leta 20. stoletja, čeprav je bila zakonska podlaga oblikovana v letu 1980 z Zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Pionirsko delo so opravili v Dispanzerju za mentalno zdravje v Mariboru, kamor so v obravnave vključevali tudi najmlajše otroke s posebnimi potrebami že od leta 1969. Leta 1971 je bil v Mariboru pri Vzgojno-varstvenem zavodu Borisa Pečeta v Tomšičevem drevoredu odprt »korektivni vrtec«. Strokovno in organizacijsko je vrtec deloval v okviru Osnovne šole s prilagojenim programom Gustava Šiliha. V enakem obdobju so se po Sloveniji začeli oblikovati mentalni dispanzerji, znotraj katerih so se oblikovale današnje razvojne ambulante. Nastanek razvojnih ambulant sega v leto 1972, ko je začel delovati register rizičnih otrok. Ta dejanja predstavljajo začetek zgodnje obravnave v Sloveniji. Sprva so bile razvojne ambulante namenjene le sledenju in nevrofizioterapiji otrok z obporodnimi rizičnimi dejavniki in otrok s cerebralno paralizo, pozneje pa vsem otrokom z motnjami v razvoju. Leta 1993 so se rizične ambulante preimenovale v razvojne ambulante. Njihovo vlogo bodo po uveljavitvi zakona 1. 1. 2019 prevzeli centri za zgodnjo obravnavo.

Za področje izobraževanja je pomembno nastajanje razvojnih oddelkov za predšolske otroke s posebnimi potrebami pri običajnih vrtcih. Po zadnjih podatkih jih izvaja že 24 vrtcev po Sloveniji. Mrežo velja vsekakor širiti in dopolnjevati, saj so nedvomno primer inkluzivne naravnanosti, ki se začne v predšolskem obdobju skozi igro na najbolj naraven način. Tudi po mnenju strokovnjakov iz tujine je to primer dobre prakse, ki jo v Sloveniji izvajamo že skoraj petdeset let. Prav tako nekatere specializirane ustanove za otroke s posebnimi potrebami izvajajo t. i. naravno vključevanje v predšolskem obdobju, saj v njihovi organizacijski shemi delujejo oddelki običajnih vrtcev. Taki primeri so: Center IRIS, Center za sluh in govor Maribor ter Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana.

Opredelitev zgodnje obravnave

Strokovnjaki navajajo različne definicije. Enotni so si v opredelitvi trajanja, to je od rojstva do vstopa v šolo. Guralnick (2001) jo imenuje sistem podpore družinskim vzorcem interakcije, ki na najboljši način spodbujajo otrokov razvoj. Za Guralnicka so pomembni odnosi med starši in otroki, izkušnje otroka, ki jih pridobiva v družini, in pomoč, ki j dobijo starši.

Za Shonkoffa in Meiselsa (2000) je zgodnja obravnava nabor multidisciplinarnih storitev, namenjenih otrokom od rojstva do starosti petih let. Glavni cilji so: spodbujanje otrokovega zdravja, razvijanje sposobnosti, zmanjševanje razvojnih zaostankov, blaženje obstoječih ali novih primanjkljajev, preprečevanje funkcionalnega poslabšanja in vpliv na družinsko življenje.

Dunst (1985) opredeljuje zgodnjo obravnavo kot »obliko pomoči družinam z majhnimi otroki s posebnimi potrebami s strani članov neformalnih in formalnih mrež socialne podpore, ki posredno in neposredno vpliva na delovanje staršev, družine in otroka«.

Po analizi stanja v državah EU, ki jo je opravila Evropska agencija za posebne potrebe in inkluzivno izobraževanje za obdobje 2005–2010 (vključena tudi Slovenija), predlaga naslednjo opredelitev: »Zgodnja obravnava predstavlja službe in storitve za predšolske otroke, ko ti to potrebujejo. Vse z namenom da:

-          zagotovimo in krepimo otrokov razvoj,

-          krepimo zmožnosti družine in

-          spodbujamo socialno vključenost družine in otroka.«

Ti ukrepi se otroku zagotavljajo v njegovem naravnem okolju, po možnosti na lokalni ravni, tako, da je usmerjen na družino in temelji na timskem delu. Slednji definiciji je sledi zakon.

Populacija otrok v zgodnji obravnavi

Opredelitev ciljnih skupin se po različnih avtorjih razlikuje tako, kot se razlikujejo definicije. Opredelitve ciljnih skupin se med državami razlikujejo. V družinah, kjer so situacije bolj zapletene in je prisotnih več rizičnih dejavnikov (slabo ekonomsko ozadje, priseljenci, jezikovne težave), je to dovolj tehten razlog, da se tako družino in otroka vključi v program zgodnje obravnave. Podobno prakso poznajo tudi v Luksemburgu. V Latviji dajejo prednost pri obravnavi družinam, ki so najbolj ogrožene in živijo v težkih socialnih razmerah. V Veliki Britaniji imajo organizirano celostni nacionalni program presajanja in delovni protokol za prepoznavanje različnih odklonov v razvoju.

Skupini otrok v zgodnji obravnavi opredelimo kot:

-          Skupina rizičnih otrok v razvoju; to so otroci, ki so mlajši od treh let in pri katerih lahko predvidevamo, da bo prišlo do zaostanka na različnih področjih razvoja.

-          Skupina otrok s trajnimi primanjkljaji in ovirami, ki so prepoznani že zelo zgodaj (Downov sindrom, težja gibalna oviranost, okvara vida); v prvem letu po rojstvu.

Prednosti zgodnje obravnave

O pomenu otrokovih zgodnjih izkušenj je napisanega veliko. Znano je, kako se otrok razvija v spodbudnem ali nespodbudnem okolju. V različnih raziskavah je dokazano, da prvih pet let življenja ne moremo primerjati z nobenim poznejšim obdobjem v našem življenju. Z razvojem kognitivnih znanosti vemo vedno več o razvoju možganov in zgodnjih izkušnjah za celostni razvoj ter razvoj živčnih poti. Zgodnje izkušnje so predvsem pomembne za hitrejše učenje in razvoj govora ter jezika, razvijajo zdrav odnos do vrstnikov in odraslih ter oblikujejo pomembne čutne sposobnosti.

Druga pomembna prednost zgodnje obravnave je ustvarjanje partnerstva med družino, otrokom in strokovnjaki. Zakon je po vzoru še nekaterih držav sledil imenovanju koordinatorja za družino, ki bo usklajeval storitve zgodnje obravnave in ji bo na voljo za vse dodatne informacije ter usmeritve. Vrednost tega odnosa je še toliko večja, saj vemo, da je motivacija staršev za delo pri majhnem otroku največja. S trdnim partnerstvom ustvarimo z družino (starši) zdrav odnos in sooblikujemo realna pričakovanja do otrokovih zmožnosti pred vstopom v šolo.

Nazadnje naj omenimo še ekonomski vidik zgodnje obravnave z vidika načrtovanja oblikovalcev politike. Če ne vlagamo v prva leta otrokovega življenja, če je njegov razvoj drugačen, lahko pričakujemo skromnejši razvojni napredek v otroštvu in ob prehodu v odraslost. V ZDA tako na primer merijo učinkovitost programov zgodnje obravnave in tako izboljšujejo kakovost programov.

Z ekonomskega vidika predstavlja vključitev družine v zgodnjo obravnavo vložek, ki se bo kazal vse življenje. V evalvaciji različnih programov (primer pilotskega projekta v Sloveniji do januarja 2019) bo imela zato nedvomno pomembno mesto evalvacija vsebine, organizacije in učinkovitosti programa zgodnje obravnave. Znotraj evalvacije velja omeniti pozitivne rezultate obiskov na domu, ki so se izvajali pred tretjim letom otrokove starosti.

Ocena stanja pri nas

V Sloveniji je uveljavljena praksa prepoznavanja otrok z motnjami v razvoju s pomočjo »presejalnih testov« na področju zdravstva. Pri tem imajo pomembno vlogo pediatri na primarni ravni, dodatno usposobljeni pediatri v t. i. razvojnih ambulantah (RA), strokovnjaki (logopedi, defektologi, fizioterapevti, delovni terapevti), ki delujejo v okviru centrov za duševno zdravje (CDZ) v zdravstvenih domovih, pedopsihiatri na primarni ravni ter svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novem mestu. Pomemben dejavnik pri odkrivanju primanjkljajev, ovir oziroma motenj so obvezni sistematični pregledi, ki se izvajajo pri otrocih, starih tri leta in pet let. Zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov prihaja do nedoslednosti izvajanja sistematičnih pregledov pri posameznih specialistih, to pomeni, da vsi otroci ne opravijo pregleda pri logopedu in psihologu.

Odstopanja v razvoju v predšolskem obdobju, če tega ne prepoznajo starši, najprej opazijo vzgojiteljice v vrtcih in zdravniki pediatri, ki so pogosteje v stiku z otrokom ter straši. V Sloveniji je v letu 2015 delovalo 21 timov v okviru razvojnih ambulant, ki so del javne zdravstvene mreže. Problem razvojnih ambulant so nepopolno zasedeni strokovni timi, kjer primanjkuje predvsem otroških psihiatrov, logopedov in rehabilitacijskih pedagogov (defektologov). V primeru večjih mest (Ljubljana, Maribor, Kranj) je prednost v možnosti nekaterih obravnav, ki jih v okviru pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije izvajajo zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za komunikacijo Portorož in Center za sluh in govor Maribor). Po drugi strani so nekatere storitve staršem iz oddaljenih krajev nedosegljive (Goričko, Pomurje, Notranjska, Koroška), zato so starši iz teh regij vezani na obravnave v Mariboru in Ljubljani. Prvi predpogoj za uspešno in učinkovito zgodnjo obravnavo je dostopnost storitev na lokalni ravni, torej čim bliže otrokovemu domu.

 Zgodnje odkrivanje in intervencija zajemajo naslednja področja razvoja otrok:

–        fizični razvoj (sposobnosti vida, sluha in gibanja),

–        jezik in jezikovni razvoj (sposobnost govora in komunikacije),

–        socialno-emocionalni razvoj (sposobnost za igro, interakcijo in vzpostavljanje odnosov z drugimi),

–        adaptivni razvoj (sposobnost skrbi zase, hranjenje, oblačenje) in

–        kognitivni razvoj (sposobnost mišljenja in učenja).

Na področju vzgoje in izobraževanja predšolskih otrok zgodnje obravnave in izvajanja specialno-pedagoške pomoči na domu v Sloveniji do sprejetja zakona nismo imeli sistemsko urejeno. Bela knjiga sicer dopušča možnost strokovne pomoči na domu, kjer kot enega od integracijskih programov predlaga »strokovno obravnavo na domu z možnostjo občasnega vključevanja v razvojni oddelek ali druge skupine otrok v vrtcu« (1995:58), zakonodaja na področju otrok s posebnimi potrebami pa jo počasi udejanja. Lahko rečemo, da so v prednosti tisti otroci, ki so vključeni v vrtce, saj jim je na osnovi odločbe o usmeritvi mogoče dodeliti ure dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. V praksi je prisotna velika potreba po strokovni pomoči na domu tako za otroke, ki so vključeni v vrtce, predvsem pa za tiste, ki so v domačem varstvu. Ravno tako pomembni so podpora staršem, njihovo informiranje in usmerjanje. V tem smislu je z zakonom zagotovljen medresorski dogovor med resorji: Ministrstvom RS za zdravje, Ministrstvom RS za šolstvo in šport in Ministrstvom RS za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Posebej je treba izpostaviti ozaveščanje vseh staršev o vključitvi otroka s posebnimi potrebami v skupino. Starši vseh otrok morajo biti korektno in strokovno seznanjeni z vrednostjo in pomenom skupne vzgoje ter izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Vrtci lahko to storijo preko publikacije, v kateri je predstavljen celoten program dela in življenja v vrtcu. Poleg tega je smiselno, da se strokovni delavci, ki nudijo neposredno pomoč otrokom s posebnimi potrebami, predstavijo na roditeljskih sestankih staršev novincev. Tako starši spoznajo, da so lahko v oddelkih tudi otroci, ki potrebujejo posebno skrb in pozornost ne samo vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic, ampak tudi drugih strokovnjakov, po drugi strani pa se zavedo, da bodo pomoč strokovnjakov morda kdaj tudi sami potrebovali (Navodila h kurikulu za vrtce, 2006). Sodelovanje s starši je do sprejetja zakona bilo omejeno predvsem na informiranje, svetovanje, seznanjanje z napredkom otroka, kljub temu pa ostaja na mnogih mestih dokaj nedorečeno. Pomoč družini je bila do zdaj bolj odvisna od tega, kako se starši znajdejo v obstoječem sistemu, kajti pravica staršev do celostnega individualiziranega programa za družino ker storitev ni imela zakonske osnove.

Po podatkih zdravstvene službe za leto 2015 naj bi bilo v Sloveniji približno 40.000 predšolskih otrok, ki naj bi bili vključeni v programe zgodnje obravnave. Zaradi napredka medicine, nizke umrljivosti novorojenčkov v Sloveniji, načina življenja, povišane starosti mater, ko prvič rodijo, in pojava novih manj znanih bolezni je pričakovati, da se bodo potrebe po storitvah zgodnje obravnave povečale.

Prakse nekaterih držav

Avstrija

Zgodnja obravnava je v sosednji državi urejena v okviru pokrajin, vendar je sklenjen dogovor za izvajanje na nacionalni ravni. Od leta 2006 naprej so sistemsko povečali obiske strokovnjakov na domu. Čakalna vrsta je največ mesec dni. Po ponudbi storitev izstopa dežela Štajerska, kjer je 40 izvajalcev. Avstrija je država, ki je omejila število obiskov zgodnje obravnave. Izvajalci storitev so centri za zgodnjo obravnavo na lokalni ravni. Tudi v Avstriji opažajo, da je v programe vključenih vse več otrok z nespecifičnimi razvojnimi zaostanki (težke socialne razmere, otroci priseljencev). Po ocenitvi otrokovih preostalih sposobnostih in potrebah družine se po prvih šestih mesecih opravi prva evalvacija napredka na osnovi timskega dela in videoposnetkov.

Švedska

Država ima dvajset pokrajin in v okviru teh deluje 289 centrov, ki obravnavajo otroke do vstopa v šolo, ki so rizični v razvoju. Lokalne skupnosti in pokrajine so z zakonom zadolžene za takojšnjo pomoč otroku in družini. Na Švedskem so otroci praviloma do drugega leta doma, šele nato vstopajo v vrtec. Zato je tudi velik poudarek dela na obiskih na domu.

Portugalska

Država je med članicami med prvimi uredila področje zgodnje obravnave. V letu 1990 so dobili zakonsko podlago, kjer sta aktivni ministrstvo za socialo in zdravstvo. Zakon je bil za državo izrednega pomena, saj je umrljivost novorojenčkov leta 1980 znašala več kot 17 odstotkov. K sodelovanju so zato pritegnili številne nevladne organizacije, ki sodelujejo še danes. Centre za zgodnjo obravnavo so dobili leta 2003, vse storitve, ki jih izvajajo, so brezplačne.

Nemčija

Država je prve centre za zgodnjo obravnavo za starše in otroke do vstopa v šolo oblikovala leta 1970. Primer dobre prakse na tem področju je pokrajina Bavarska, kjer deluje več kot 1000 ustanov in nevladnih organizacij, ki zagotavljajo storitve v okviru tega programa. Leta 1993 je bil v Nemčiji sprejet zakon, ki zahteva, da je obravnava usmerjena predvsem na družino, čemur so se prilagodili na lokalni ravni. Vsem centrom sta skupna interdisciplinarni pristop in povezanost s vsemi porodnišnicami, pediatričnimi oddelki bolnišnic in specialnimi vrtci ter centri za družinsko svetovanje. Otroci so v intenzivni individualni obravnavi dva- do trikrat tedensko. Centri delujejo vse dni v letu in so dokaj fleksibilni, staršem pa ponujajo poleg psihosocialne pomoči tudi varstvo. Strokovnjaki so specializirani za posamezna starostna obdobja, nekateri so le za obdobje, ko otrok vstopa v šolo. Glede na primanjkljaje obravnavajo največ otrok z motnjo v duševnem razvoju; zadnje čase je vse več otrok z atipičnim nevrološkim razvojem, otrok priseljencev in otrok, ki kažejo znake avtizma in celostnega zaostanka v razvoju.

Osnovna načela zgodnje obravnave

Dostopnost do informacij

Načelo pomeni, da je staršem na voljo dovolj informacij o razpoložljivih službah za zgodnjo obravnavo, pravicah in možnostih, ki so jim na voljo iz virov zdravstva, izobraževanja in socialnega sektorja. Informacije naj bi bile podane na razumljiv način.

Krajevna bližina

Načelo pomeni, da se storitve zagotavljajo in izvajajo v bližini otrokovega doma, v okolju, kjer družina živi. Hkrati poudarja mobilno obravnavo otroka v vrtcu in obiske družine na domu.

Cenovna dostopnost

Storitve zgodnje obravnave naj bi bile brezplačne,(oziroma s simboličnim prispevkom staršev, kar uvajajo nekatere države), sredstva naj se zagotavljajo iz javnih sredstev.

Interdisciplinarna obravnava

Obsežnost in zapletenost dela z družinami in majhnimi otroki s posebnimi potrebami in rizičnimi otroki zahteva stalno sodelovanje različnih strokovnjakov. Za načrtovanje dela je izmenjava njihovih informacij ključnega pomena.

Raznolikost storitev

Službe na področju zgodnje obravnave se povezujejo z različnimi disciplinami znotraj medicine, pedagogike in sociale. Na to, kako raznoliko vlogo ima ta dejavnost, kažejo različne preventivne mere znotraj javnega zdravstvenega sistema.

Timsko delo

Število strokovnjakov v timu za zgodnjo obravnavo ni toliko pomembno, kot so pomembni pravilen izbor in dobra izmenjava izkušenj, njihova usposobljenost in strokovna raven. Ključne odločitve tima se sprejemajo skupaj.

Individualni načrt za družino in otroka

Načrte za družino so v skladu s sodobno doktrino obravnave in pristopu k socialnemu modelu, od prej medicinskega, uvedle vse države, ki so področje zakonsko uredile. Kot osnovna izhodišča viri navajajo naslednje.

–        Za starše je pomembno opredeliti otrokovo prihodnost in cilje, saj se bodo tako lažje soočili z realnostjo in si prilagodili družinsko življenje.

–        Načrt naj bi natančno opisal vrsto in pogostost obiskov v zgodnji obravnavi ter njihovo lokacijo (doma – ustanova).

–        Pomemben je opis prioritet staršev in dejanske možnosti za njihovo udejanjanje. Upoštevati je treba možnosti, ki jih lahko zagotovi družina.

–        Določitev koordinatorja družine, saj starši želijo imeti stalno osebo, ki ji lahko zaupajo.

Pomembnejša  določila  v zakonu

Opredelitev populacije v zakonu (3. člen, 4. člen)

Zakon opredeljuje otroke s posebnimi potrebami in otroke z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju. Obdobje zajema čas od rojstva do vstopa v šolo. Pomembna je opredelitev, da so v obravnavo zajeti tudi otroci z rizičnim dejavniki, to so otroci z razvojnimi primanjkljaji. Kot rizični dejavnik, ki vpliva na razvoj otroka, je izpostavljen še slab socialno-ekonomski položaj družine. Rizični dejavniki nastajajo v nosečnosti ali pri porodu in po njem oziroma zaradi različnih bolezni.

Prepoznavanje populacije v celostni zgodnji obravnavi (5. člen)

Odstopanja v razvoju prepoznavajo starši v družini, različne zdravstvene službe, strokovne službe v vrtcu, različne vzgojno-izobraževalne in socialne ustanove ter centri za socialno delo. Posebno je pomembno prepoznavanje populacije otrok v vrtcu, kjer otroci preživijo največ časa in se znajdejo v različnih situacijah. Zato je vloga vzgojiteljic in strokovnih služb v vrtcu izrednega pomena.

Za napotitev staršev v center za zgodnjo obravnavo je pristojen osebni zdravnik, zdravnik specialist ali pediater v porodnišnici.

Izvajalci zgodnje obravnave (6. člen)

Zakon opredeljuje kot izvajalce centre za zgodnjo obravnavo. Organizacijsko to pomeni, da se bodo razvojne ambulante pri centrih za mentalno zdravje preoblikovale v centre za zgodnjo obravnavo. Storitve zgodnje obravnave se na predlog centra za zgodnjo obravnavo izvajajo v okviru obstoječe javne mreže naslednjih ustanov:

-          javnih vrtcev,

-          drugih vzgojno-izobraževalnih zavodov,

-          socialno-varstvenih zavodov,

-          centrov za socialno delo,

-          centrov za duševno zdravje,

-          svetovalnih centrov.

Seznam izvajalcev storitev zgodnje obravnave je širok. Slednje pomeni, da so pred naštetimi izvajalci storitev (posebej rednih vrtcev) nove priložnosti in izzivi za aktivno delo z otrokom. Tako se bodo razvijale nove oblike dela in primeri dobre prakse, ne le za delo v zgodnji obravnavi vključenih otrok, temveč za vse predšolske otroke.

Storitve zgodnje obravnave (7. člen)

Poleg zdravstvenih storitev in storitev s področja vzgoje in izobraževanja so v členu navedene storitve, ki so v dosedanji praksi izostajale: usposabljanje družin in obiski v otrokovem okolju, psihosocialna pomoč in pomoč pri prilagoditvi bivalnega okolja. Storitve zgodnje obravnave se lahko izvajajo sočasno v ustanovah in na domu.

Centri za zgodnjo obravnavo (8. člen)

Zakon navaja kot novo organizacijsko enoto center za zgodnjo obravnavo. Vsi centri bodo delovali v okviru javne mreže. Storitve zgodnje obravnave se bodo izvajale v ustanovah (izvajalci), ki jih navaja 6. člen. Po preteku pilotskega projekta leta 2019 bo minister za zdravje v soglasju ministrov za izobraževanje in socialno delo imenoval javno mrežo ustanov, kjer bodo delovali centri za zgodnjo obravnavo.

V tem členu je opredeljena sestava multidisciplinarnega tima za zgodnjo obravnavo. Sestava je sledeča: zdravnik specialist pediater, dve medicinski sestri, administrator, fizioterapevt, logoped, delovni terapevt, psiholog, pedagog s področja specialne pedagogike in socialni delavec. Sredstva za izvajanje storitev v centrih za zgodnjo obravnavo se bodo zagotavljala v skladu z zakonom za financiranje zdravstvene dejavnosti.

Obisk centra za zgodnjo obravnavo (9. člen)

Na obisk centra za zgodnjo obravnavo starše napoti osebni zdravnik, zdravnik specialist in pediater v porodnišnici.

Če je otrok prepoznan v okviru drugih služb (vzgojno-izobraževalnih, socialno-varstvenih in centrov za socialno delo), je strokovna služba teh ustanov dolžna staršem priporočiti obisk osebnega zdravnika, ki jih bo napotil v center za zgodnjo obravnavo. Omenjen postopek torej velja tudi za strokovno službo v vrtcu.

Multidisciplinarni tim (10. člen)

Delo v centrih za zgodnjo obravnavo poteka v okviru timskega dela. Zdravnik pediater je zadolžen, da opravi prvi pregled in razgovor z družino in usmeri starše k ustreznim strokovnjakom oziroma k ustreznim službam. Tako se izognemo situaciji podvajanja podajanja informacij za starše, ki je naporno in stresno.

Zdravnik pediater na osnovi potreb družine in otroka določi strokovnjake, ki bodo sodelovali v multidisciplinarnem timu. Naloge strokovne skupine so predvsem: diagnostika otroka, ocena zmožnosti družine, postavljanje in doseganje ciljev družine, priprava individualnega načrta za družino, iskanje pravic s področja socialnega varstva. Pomembna naloga je izdelava načrta prehoda v vrtec, zavod ali šolo.

Vse podrobnosti v zvezi z organizacijo, načinom dela, nalogami in obveščanjem interdisciplinarnega tima, ki obravnavajo otroka, bo določil podzakonski akt. Njegova priprava je v pristojnosti ministra za zdravje, v soglasju ministrov za izobraževanje in socialno delo.

Predstavnik družine in nevladne organizacije (11. člen)

Zakon uvaja v tem členu novost, ki jo do zdaj v našem sistemu nismo poznali. Predstavnik družine na timskih sestankih je lahko starš otroka s posebnimi potrebami, ki ima lastno izkušnjo z zgodnjo obravnavo. Predstavnik je zavezan k molčečnosti podatkov. Nabor predstavnikov staršev bo pripravilo ministrstvo, zadolženo za socialne zadeve. Predloge za kandidate predstavnikov družine bodo podale nevladne organizacije.

V primeru predstavnika družine bo minister, pristojen za socialno varstvo, s podzakonskim aktom natančneje opredelil: naloge, mandat, strokovne kompetence in pristojnosti, način sodelovanja, dolžnost poročanja, nadzor nad izvajanjem storitev in izbor predstavnikov predstavnika družine.

Individualni načrt pomoči družini (12. člen)

Vsebina člena dokaj natančno navaja, kaj naj vsebuje individualni načrt družine. Načrt se izdela po dokončni oceni potreb in zmožnosti otroka ter družine. Zdravnik pediater je nosilec naloge in presodi, ali se za družino izdela individualni načrt. Načrt vsebuje prvotno stanje otrokovega razvoja, situacijsko analizo družine in življenjskih pogojev. Poda se lahko tudi priporočilo za dodatne pomoči v instituciji, kamor je otrok vključen.

V načrtu je načrtovana evalvacija doseganja ciljev, ki se izvede vsaj enkrat letno, ko se le-ta lahko dopolni in spremeni.

V individualnem načrtu so glede na potrebe otroka navedene naslednje pomoči in prilagoditve:

-          zagotavljanje fizične pomoči v socialnovarstvenem zavodu ali zavodu za vzgojo in izobraževanje,

-          zagotavljanje sporazumevanja in učenja v znakovnega jezika v vrtcu, zavodu ali drugi ustanovi,

-          predlog za znižan normativ v skupini v vrtcu, zavodu ali drugi ustanovi,

-          navedba koordinatorja storitev zgodnje obravnave,

-          potrebne postopke za prehod otroka v vrtec, zavod ali drugo ustanovo,

-          določitev programa vzgoje in izobraževanja,

-          postopke za zagotavljanje in prilagoditve inkluzivnega okolja,

-          pravice s področja socialnega varstva,

-          predlog za odlog šolanja in

-          ugotovitve, na osnovi katerih lahko starši uveljavljajo pravice po drugih predpisih.

Za otroke, pri katerih se je zdravnik odločil, da se ne izdela individualni načrt družine, se obravnave in pomoči otroku ter družini določijo v dogovoru s starši.

Koordinator pomoči družini (13. člen)

Na področju obravnave otrok s posebnimi potrebami je koordinator zelo pomembna rešitev, ki je tudi zapisana. Koordinator je sicer član multidisciplinarnega tima. Njegova naloga je posredovanje potrebnih informacij glede zakonodaje, pravic z različne področne zakonodaje, sodeluje z vrtci in ustanovami, kamor je otrok v ključen. Koordinatorja družine določi zdravnik v dogovoru s starši. Nedvomno bo ta ključna oseba, ki ima povezovalno vlogo, v veliko pomoč družini pri urejanju vsakodnevnega življenja.

Prehod v izobraževanje (17. člen)

Pomemben prehod iz predšolskega obdobja je vstop v šolo. Prehod pomembno vpliva na nadaljnjo pot izobraževanja in usposabljanja vsakega otroka. V skladu s tem členom mora multidisciplinarni tim vsaj šest mesecev pred vstopom v šolo v individualnem načrtu družine predlagati program vzgoje in izobraževanja, pomoči, ki naj bi jih otrok dobil, in ob tem upošteva mnenje vrtca. Starši vložijo vlogo za usmeritev pri Zavodu RS za šolstvo, ki na podlagi individualnega načrta za družino izda odločbo o usmeritvi. Izdelava strokovnega mnenja v tem primeru ni potrebna.

Koordinacijski svet vlade za zgodnjo obravnavo (20. člen)

Zakon uveljavlja ustanovitev koordinacijskega vladinega sveta za zgodnjo obravnavo, ki je predvsem koordinacijsko telo na nacionalni ravni. Njegove glavne naloge so: spremljanje izvajanja zakona in predlogi za koordinirane ukrepe med ministrstvi. Člani sveta vlade za zgodnjo obravnavo se sestajajo vsaj dvakrat letno. Za sklic sej je pristojen minister za zdravje.

Nadzor (21. člen) 

Nadzor nad izvajanje storitev zgodnje obravnave bodo izvajali inšpektorati vseh treh resorjev: zdravstva, šolstva in socialnega varstva v skladu s svojimi pristojnostmi.

Sklepna misel

Vsi, ki smo kakor koli vpleteni v obravnavo otrok s posebnimi potrebami, smo omenjene zakonske ureditve veseli. Posebej to velja za družine, ki imajo takega družinskega člana. S pomočjo te zakonske ureditve se bo izboljšala kakovost obravnave otrok, saj so z zakonom postavljena enotna izhodišča za vse otroke s posebnimi potrebami in otroke, rizične v razvoju.

Glede na širok nabor izvajalcev storitev zgodnje obravnave so podane vse možnosti za zgodnje prepoznavanje otrok, ki pomoč potrebujejo. Zagotovo pa bo praksa tista, ki bo pokazala prednosti in pomanjkljivosti, ki jih bo mogoče izboljševati.

Viri in literatura:

  • Globačnik, B. (1986). Možnosti optimalne zgodnje rehabilitacije. Posvet: Aktualna vprašanja nadaljnjega razvoja družbene skrbi razvoja za slušno prizadete na slovenskem (str. 40–41). Portorož: Sekretariat za zdravstvo.
  • Globačnik, B. (2007). Zakaj zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami. Portorož: XXII. Srečanje ravnateljev in ravnateljev vrtcev, 22. do 24 oktobra.
  • Globačnik, B. (2009). Zgodnja obravnava in posebne potrebe. Vzgoja in izobraževanje, 40, (5–6), 32–36.
  • Globačnik, B. (2012). Zgodnja obravnava. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  • Globačnik, B. (2013). Zgodnja obravnava v Sloveniji – ocena stanja in kako naprej. Portorož: XXI. izobraževalni dnevi Društva rehabilitacijskih pedagogov, 9. do 10. aprila.
  • Globačnik, B. (2016): Enaki izhodiščni pogoji v zgodnji obravnavi. Educa, 25, (3–4), 19–22.
  • Globačnik, B. (2016): Podpora od rojstva do vstopa v šolo – kar je dobro za otroke s posebnimi potrebami je dobro za vse otroke. Ljubljana: Delo, 22. 11. 2016 (271) 5.
  • Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, Ur. l. RS, št. 41/2017.
  • Zgodnja obravnava v otroštvu – Napredek in razvoj (2010). Bruselj: Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb.

 

Nov Pravilnik o osnovnošolskem izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu (veljaven od 8. 4. 2016)

Pravna urejenost področja in novosti

Izobraževanje učencev s posebnimi potrebami je normativno urejeno z določbo 21. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11, 40/12-ZUJF in 90/12 – v nadaljevanju ZUOPP-1) in v Pravilniku o osnovnošolskem izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu (Uradni list RS, št. 22/16; v nadaljevanju: Pravilnik), ki je začel veljati dne 8. 4. 2016.

Na tem mestu velja izpostaviti dejstvo, da je izobraževanje na domu otrok s posebnimi potrebami omejeno zgolj na osnovnošolsko raven vzgoje in izobraževanja in torej ne velja za srednješolsko ali višješolsko raven, prav tako ne velja za nivo predšolske vzgoje.

Zakonski okvir izobraževanja učencev s posebnimi potrebami tako predstavlja pravna norma 21. člena ZUOPP-1, ki določa, da lahko na predlog staršev komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami predlaga usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program osnovnošolskega izobraževanja, ki se organizira na domu, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in so na domu zagotovljeni ustrezni pogoji.

Izraz otroci s posebnimi potrebami zajema tako predšolsko populacijo kot šolarje in srednješolce. Že v uvodu smo poudarili, da sega to področje tudi v odraslo dobo. Z izrazom otroci s posebnimi potrebami tako mislimo na celotno populacijo, ki je vključena v proces vzgoje in izobraževanja. Na področju predšolske vzgoje je v Zakonu o vrtcih poleg skupine otrok s posebnimi potrebami opredeljeno še, da imajo otroci s posebnimi potrebami prednost pri sprejemu v vrtec. Pomembno novost je uvedla sprememba 11. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZoŠ) v letu 2011. Zakon o osnovni šoli tako v skupini otrok s posebnimi potrebami ne navaja več nadarjenih učencev in učencev z učnimi težavami. Skupina otrok s posebnimi potrebami so torej tisti učenci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

Zakon o osnovni šoli loči od skupine otrok s posebnimi potrebami učence z učnimi težavami in nadarjene učence. Šole morajo tako učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem prilagoditi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogočiti vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Specifične učne težave se namreč razprostirajo na kontinuumu od lažjih čez zmerne do težjih in najtežjih. Usmerjali naj bi se le učenci z najtežjimi specifičnimi učnimi težavami – učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) nadalje natančneje opredeljuje skupine otrok s posebnimi potrebami, ki se usmerjajo v programe vzgoje in izobraževanja. Na področju sekundarnega izobraževanja so pravice otrok s posebnimi potrebami prav tako opredeljene v zakonskih in podzakonskih aktih. Še posebno so opredeljene pravice dijakov pri izvajanju mature, in sicer v Zakonu o maturi in Pravilniku o izvajanju mature za kandidate s posebnimi potrebami. Poleg Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je krovni zakon na tem področju, so sprejeti tudi podzakonski akti, ki natančneje opredeljujejo število ur dodatne strokovne pomoči in pravico do fizične pomoči za otroke s posebnimi potrebami (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami) ter organizacijo in način dela komisij za usmerjanje (Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami). Ker se lahko na predlog staršev otrok s posebnimi potrebami usmeri v program osnovnošolskega izobraževanja, ki se organizira na domu, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in so na domu zagotovljeni ustrezni pogoji, je bil leta 2004 (sprememba leta 2012) sprejet tudi Pravilnik o osnovnošolskem izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu, ki podrobneje določa pogoje za izvajanje programov osnovnošolskega izobraževanja za učence s posebnimi potrebami, ki se izvaja na domu, in kriterije za financiranje.

Preberite:

  • Vrste programov
  • Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami
  • Skupine otrok s posebnimi potrebami
  • Kratek opis značilnosti posameznih skupin otrok s posebnimi potrebami
  • Dodatna strokovna pomoč
  • Spremljevalec za fizično pomoč
  • Tolmač za slovenski znakovni jezik
  • Individualizirani program (v nadaljevanju IP)
  • Strokovna dokumentacija
  • Pogovor z otrokom/mladostnikom o postopku usmerjanja
  • Mnenje otrokovega vzgojitelja/vzgojiteljice oz. učitelja/učiteljice
  • Druge pomembne novosti

Skupna točka novic, idej, majhnih in velikih zanimivosti. Ravnatelje, strokovne delavce ter tehnično-administrativno osebje ažurno obveščamo z novostmi na področju zakonodaje, stroke, delimo mnenja in zbiramo vaše utrinke.

Šolski forum

Obiščite našo Facebook stran. Ne pozabite všečkati :)

like

Preizkusite digitalno izdajo priročnika:

e prirocnik m

Strokovnjak odgovarja

Imate vprašanje? Pošljite ga. Za uspešno posredovano vprašanje obvezno izpolnite vsa štiri polja in kliknite pošlji.

Naročite se na novice

 

Načrtovanje dejavnosti v vrtcu

Slika priročnika Načrtovanje dejavnosti v vrtcu

Priročnik je zasnovan tako, da vam hkrati zagotavlja:

Z gradivom, ki obravnava primere dejavnosti na vseh šestih področij Kurikula za vrtce, boste zagotovo:

  • spoznali sodobne vsebine, s katerimi lahko sledite ciljem Kurikula za vrtce – tako za mlajše kot starejše otroke,
  • svoje dejavnosti popestrili in jih kakovostno izpeljali – s pripravljenimi izhodišči in razlagami primerov dejavnosti,
  • dobili dodatne ideje za različne možnosti dela z otroki v vrtcu – npr. kako vključiti tudi medpodročne kompetence, ki niso vključene v nobeno od področij Kurikula za vrtce; kako različne dejavnosti izvajati v vseh oblikah dela  …

Delo z otroki s posebnimi potrebami, učnimi težavami in posebej nadarjenimi učenci

Slika priročnika Delo z otroki s posebnimi potrebami, učnimi težavami in posebej nadarjenimi učenci

Priročnik je zasnovan tako, da vam hkrati zagotavlja:

  • zakonske podlage in strokovne napotke za delo in
  • praktično gradivo s primeri dejavnosti,
  • zgoščenka pa vam nudi prilagojene vaje, naloge in didaktične pripomočke za različne starosti in stopnje motenj …

Kontrolna mapa za pripravo na nadzor šolske inšpekcije

Slika Kontrolne mape za pripravo na nadzor šolske inšpekcije

Kot zastopnik in pedagoški vodja vzgojno-izobraževalne organizacije ste odgovorni za nadzor nad zakonitostjo delovanja zavoda ter strokovnim delom zaposlenih. To pomeni stalno skrb za zakonsko skladno pedagoško dokumentacijo in pravilno vodenje postopkov.

Svoje obveznosti si lahko olajšate z natančnim pregledom nad vsemi dolžnostmi, s pomočjo katerega boste hitro našli pomanjkljivosti v zbirki obveznih dokumentov ali neustrezno urejeno delovno področje in tako boste suvereno pripravljeni na obisk šolskega inšpektorja.

Zagotovite zakonitost delovanja zavoda s pomočjo novega pripomočka na slovenskem trgu.

Založba Forum Media d.o.o.

Prešernova ulica 1, 2000 Maribor

E-pošta: info@zfm.si
Telefon: 02 250 18 00

Tukaj smo za vas!
Pon – čet: 08.00 – 16.00
Pet: 08.00 – 15.00

Založba Forum Media je del skupine
FORUM MEDIA GROUP

Spletno stičišče za vodje vzgojno-izobraževalnih zavodov
e-Ravnatelj     ISSN 2463-8196

Predstavitev portala

Prednosti

Priročnik za ravnatelje je edinstven pripomoček za ravnatelje vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki vam omogoča, da do ključnih informacij dostopate kjerkoli in kadarkoli. Najdete jih v Priročniku za ravnatelje v tiskani obliki in na spletnem stičišču e-Ravnatelj. Naročniki digitalne izdaje pa na spletnem stičišču dodatno dostopate še do digitalne izdaje priročnika. Obsežne vsebine vam omogočajo stalno informiranost, poznavanje novosti in pregled nad zakonskimi zahtevami.

Strokovna urednica in avtorji

Navodila za uporabo

Če ste ali ko boste ravnatelji, je vaše vodenje v glavnem odvisno od tega, kdo ste – od vaših življenjskih izkušenj, značaja in presoje. Naštete stalnice sooblikujejo vašo avtoriteto, vtkane so v mnogo odločitev, ki jih sprejemate, in so prepoznavne kot podoba vašega vodenja. Kdo ste in kako razmišljate, je pomembno za ljudi, ki jih vodite, torej si vzemite čas in si najprej predstavljajte, da ste ravnatelj, ter razmislite, ali imate sposobnosti, potrebne za to pomembno in zapleteno vlogo.

- Andrej Koren -
smaller font reset font larger font