V Uradnem listu RS, št. 21/2017, dne 25. aprila 2017 je bil objavljen Aneks št. 9 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS), ki vsebuje dodatek za pripravljenost in ureja plačilo pripravljenosti. Gre za spremembo dosedanjega 46. člena KPJS, ki je prav tako določal dodatek za pripravljenost in tako urejal plačilo pripravljenosti, vendar samo v eni višini za vse vrste pripravljenosti. Upoštevati je namreč treba, da tako zakoni kot podzakonski predpisi in kolektivne pogodbe za določena področja javnega sektorja oziroma za določene dejavnosti javnega sektorja določajo možnost, da delodajalec poseže v prosti čas javnega uslužbenca in mu odredi pripravljenost za delo. Najpogostejša vrsta pripravljenosti je pripravljenost na domu, določeni predpisi, predvsem s področja policije, vojske, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter gasilstva, pa urejajo tudi pripravljenost na delovnem mestu oziroma na določenem kraju.

Kaj je pripravljenost in kaj ni?

Skladno z veljavno ureditvijo se vseh vrst pripravljenosti ne šteje v delovni čas, čeprav v zvezi s tem, upoštevaje tudi Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – združena verzija (UL L, št. 216, z dne 20. 8. 1994), v javnem sektorju v Sloveniji poteka precej razprave in utemeljevanja, da je treba določbe predpisov, ki predvsem pripravljenost na določenem kraju ali na delovnem mestu ne štejejo v delovno obveznost, temeljito proučiti in pri tem upoštevati tudi nekatere sodbe sodišča evropskih skupnosti.

Višine dodatkov po novem

Ne glede na navedeno so vlada in reprezentativni sindikati javnega sektorja podpisali (omeniti je treba, da ne vsi sindikati!) Aneks št. 9, ki vsebuje nov 46. člen, ki ureja dodatek za pripravljenost in določa različne višine plačila za različne vrste pripravljenosti, in sicer:

• javnemu uslužbencu pripada dodatek za pripravljenost na domu v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače, to pomeni, da se glede plačila pripravljenosti na domu ureditev ni spremenila in ostaja enaka, prav tako ostaja enaka ureditev, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovno obveznost, plačilo pa pripada javnemu uslužbencu le za čas, ko mu je bila pripravljenost odrejena,
• če je s posebnimi predpisi na področju obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, policije ter vzgoje in izobraževanja, veljavnimi na dan uveljavitve tega aneksa, predvidena možnost, da se javnemu uslužbencu odredi pripravljenost na določenem kraju, javnemu uslužbencu za pripravljenost na določenem kraju pripada dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače,
• v skladu s predpisi na področju obrambe, ki izenačujejo pripravljenost na določenem kraju in pripravljenost na delovnem mestu, pripada dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače tudi javnemu uslužbencu na področju obrambe, ki mu je odrejena pripravljenost na delovnem mestu.

Aneks za vse vrste pripravljenosti določa, da se dodatek obračunava le za čas, ko je javnemu uslužbencu bila odrejena pripravljenost. Pri tem pa je treba upoštevati, da se pripravljenost ne šteje v delovno obveznost, čeprav gre za poseg v prosti čas javnega uslužbenca, torej v tisti čas, ko mu je skladno s predpisi zagotovljen počitek oziroma prost dan. Pripravljenost mora biti pisno odrejena, kar pomeni, da mora delodajalec oziroma odgovorna oseba (nadrejeni) javnemu uslužbencu pripravljenost odrediti, kadar po njegovi oceni in upoštevaje veljavne predpise obstajajo razlogi, v pisni odredbi pa je treba navesti čas, ko mora javni uslužbenec biti v pripravljenosti, in praviloma tudi čas, v katerem mora javni uslužbenec priti na delo, da opravi nalogo oziroma delo, zaradi katerega mu je bila pripravljenost odrejena.

V zvezi z odrejanjem pripravljenosti je treba upoštevati, da jo je možno odrejati, če obstaja podlaga v zakonu, podzakonskem predpisu ali kolektivni pogodbi. To praviloma velja za odrejanje pripravljenosti na domu, glede pripravljenosti na določenem kraju pa že iz aneksa h KPJS izhaja, da jo je možno odrediti le skladno s predpisi, veljavnimi na dan uveljavitve tega aneksa, torej na dan 26. aprila 2017. Ta določba je bila vključena v aneks na zahtevo sindikalne strani in tudi s soglasjem vladne strani, izhaja pa iz dejstva, da je treba tovrstno pripravljenost proučiti in ugotoviti, če in kako bi se vštevala v delovno obveznost. Skladno z ZDR-1 je namreč delovni čas ves čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu in opravlja delo po pogodbi o zaposlitvi. Pri pripravljenosti na delovnem mestu oziroma na določenem kraju pa gre za večji poseg v prosti čas oziroma v pravico do prostega časa in počitka kot pri pripravljenosti na domu.

Čeprav aneks dela v času pripravljenosti ne ureja, pa je seveda jasno, da se ure v času pripravljenosti, ko javni uslužbenec dela, štejejo v delovno obveznost, odrejena pripravljenost pa se prekine.

Aneks določa tudi, da oblike pripravljenosti, ki jih ta aneks vrednoti, torej zanje določa višino plačila, zajemajo različne oblike stalne pripravljenosti oziroma pripravljenosti iz zakona, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, iz kolektivnih pogodb, področnih zakonov in podzakonskih predpisov.

Po pregledu predpisov in kolektivnih pogodb, ki urejajo pripravljenost, je mogoče ugotoviti, da se uporablja dva pojma, in sicer pripravljenost za delo in stalna pripravljenost. Ne glede na različno poimenovanje je jasno, da gre za enako dejansko stanje, torej za primere, ko delodajalec javnemu uslužbencu v času, ko ne dela, izjemoma zaradi določenih okoliščin oziroma možnosti, da bo treba opraviti določeno delo, odredi pripravljenost oziroma stalno pripravljenost in mu določi čas, v katerem mora priti na delo oziroma mu naloži, da delo opravi z uporabo komunikacijskih sredstev (telefon, računalnik), če je seveda to na naravo dela mogoče.

Aneks je bil torej objavljen v Uradnem listu RS dne 25. aprila 2017 in velja naslednji dan po objavi, kar pomeni, da velja od 26. aprila 2017.

V zvezi s pripravljenostjo je torej treba upoštevati:

-       pripravljenost je možno odrediti, če obstaja podlaga v predpisu (praviloma v zakonu, lahko tudi v podzakonskem predpisu oziroma v splošnem aktu državnega organa) ali v kolektivni pogodbi,

-       pripravljenost je možno odrediti le za čas, ko javni uslužbenec nima delovne obveznosti, gre torej za poseg v prosti čas, pri čemer je treba upoštevati, da pripravljenost na domu pomeni manjši poseg v prosti čas oziroma je javni uslužbenec manj omejen pri razpolaganju s prostim časom, zato je to vrsto obveznosti možno odrediti tudi ob upoštevanju določb Direktive o določenih vidikih organizacije delovnega časa,

-       glede pripravljenosti na delovnem mestu in na določenem kraju pa iz aneksa izhaja, da je določena višina plačila le za primere, kjer že na dan uveljavitve tega aneksa obstaja pravna podlaga za odreditev te pripravljenosti. Gre za področja policije, obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter vzgoje in izobraževanja. V zvezi s temi področji velja izpostaviti, da se področja policije, obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ureja s področnimi zakoni, glede vzgoje in izobraževanja pa je treba povedati, da ne obstaja posebna ureditev v zakonu, ampak je bila pri pripravi aneksa upoštevana obveznost učiteljev, ki jo imajo v šoli v naravi. Pravilnik o financiranju šole v naravi (Uradni list RS, št. 61/04, 70/08 in 61/09) namreč ureja plačilo strokovnim delavcem, ki se udeležijo šole v naravi in v 17. členu določa, da strokovnemu delavcu šole, ki izvaja šolo v naravi, med drugim pripada tudi plačilo v skladu s kolektivno pogodbo za največ pet ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na dan oziroma do 16 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na teden ter do šest ur stalne pripravljenosti na dan. Ravnatelj in strokovni delavci, ki izvajajo šolo v naravi, pred izvedbo šole v naravi sklenejo pisni dogovor o številu ur dežurstva in stalne pripravljenosti v okviru izvedbe posamezne šole v naravi.

Določbe se smiselno uporabljajo tudi za šolo v naravi v vrtcu.