Urejena okolica vrtca ali šole je nekaj, kar kot samoumevno pričakujejo tako zaposleni, otroci in starši ter okolica, v kateri je ustanova. Ker pa glede nivoja urejenosti vendarle obstajajo določene, specifične zahteve, so v nadaljevanju opisani postopki in obveznosti v zvezi z načrtovanjem, izvedbo in vzdrževanjem zunanjih površin, da bi bilo to čim bolj racionalno, površine pa urejene, varne in uporabne.
Preberite:
Zunanja ureditev ob vrtcih in šolah se pri novogradnjah prikaže v načrtu krajinske arhitekture, ki mora biti sestavni del vseh vrst projektne dokumentacije (idejne zasnove, projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekta za izvedbo in projekta izvedenih del).
V načrtu krajinske arhitekture je prikazana celovita ureditev vseh zunanjih površin. Gre za kombinacije zelenih in tlakovanih površin, razporeditve igrišč in igral, funkcionalnih površin, opreme in zasaditve, vse z namenom ustvariti uporaben in zanimiv zunanji prostor.
Za strokovni nivo predlagane zunanje ureditve je odgovoren odgovorni projektant krajinske arhitekture. Sama zasnova zunanje ureditve pa izhaja iz projektne naloge, iz analize in ovrednotenja stanja na terenu ter upoštevanja pogojev iz veljavnih pravilnikov in zakonov.
Projektna naloga je investitorjev spisek zahtev in potreb glede urejenosti zunanjih površin v okviru danih finančnih sredstev. Pri analizi in ovrednotenju zemljišča, še posebej v okviru bodoče zasaditve, mora odgovorni projektant upoštevati najmanj vrsto in kakovost obstoječih tal, stanje morebitne obstoječe vegetacije, mikroklimatske značilnosti območja ter lego in značilnosti načrtovanih stavb. V smislu pravnih pogojev pa mora upoštevati najmanj Zakon o graditvi objektov s podzakonskimi akti, po katerem zagotavlja, da predlagana rešitev izpolnjuje eno ali več bistvenih zahtev.
Zunanji prostor ob vrtcih in šolah se uporablja tudi kot igralno in učno površino, na kateri se otroci dnevno zadržujejo, zato je izbor ustrezne zasaditve še posebno pomemben.
Predpisano je, da rastline ne smejo biti strupene ali kako drugače ogrožati zdravja otrok, poleti morajo v opoldanskem času zagotavljati naravno senco in imeti še druge funkcije, odvisno od konkretnih prostorskih razmer. V tem smislu rastline izkoristimo zaradi njihovih funkcionalnih značilnosti (živa meja za preprečevanje prehodov in zapiranje pogledov, drevje za senco, trata za igre) ali estetskih posebnosti (poudarek vstopnega dela v stavbo). Sadimo pa jih tudi v vzgojno-izobraževalne namene (spoznavanje rastlin v letnih časih, gojenje dišavnic in zelenjave itd.).
Funkcije zasaditve se običajno med seboj prepletajo, zato je treba, tako pri izvedbi kot pri kasnejšem vzdrževanju, rešitve iz projekta dosledno upoštevati. Samovoljno spreminjanje zasaditve z zamenjavo ali odstranjevanjem rastlin, dosajevanjem drugih vrst ali nepravilnim obrezovanjem ne vodi samo do razvrednotenja koncepta ureditve, ampak lahko povzroči tudi dejansko škodo, če so izbrane neustrezne rastlinske vrste.
Glede izbora strupenih rastlin, ki jih v nobenem primeru ne smemo saditi na površinah v okolici vrtcev in šol, mora odgovorni projektant upoštevati ugotovitve iz prispevka Strupene rastline na igrišču vrtca (avtorja Franc Batič, Nika Kravanja) iz zbornika strokovnega posveta Varnost v vrtcih.
V prispevku so opisane nekatere najbolj strupene samonikle in okrasne rastline, ki z njihovim zaužitjem lahko povzročajo hude zdravstvene zaplete. Študijo bi morali poznati tudi zaposleni v vrtcih in šolah, da jih ne bi morebiti nehote sami zasajali kot sezonsko popestritev obstoječim zasaditvam (npr. zvončki, narcise, tulipani).
Nekatere od strupenih rastlin so tudi zelo agresivne in se na slabo vzdrževanih površinah hitro same naselijo, zato jih je treba poznati in redno odstranjevati. Med take spadata na primer alergena ambrozija (Ambrosia artemisifolia) in pasje zelišče (Solanum nigrum).
Zakonske osnove, ki jih tako investitor (ravnatelj) kot odgovorni projektant morata poznati in so pomembne tudi pri kasnejšem vzdrževanje, so:
Kot priporočilo pri projektiranju in vzdrževanju se uporablja tudi navedbe slovenskih standardov glede uporabe rastlin pri urejanju zelenih površin. Gre za standarde:
Priporočila glede zagotavljanja kakovosti mivke in tal ter saditve strupenih rastlin v vrtcih so zapisana v zborniku:
ZBORNIK 2. MEDNARODNEGA STROKOVNEGA POSVETA
ORGANIZATORJEV PREHRANE IN ZDRAVSTVENO HIGIENSKEGA REŽIMA
»VARNOST V VRTCIH«
8., 9. november, 2007, Grand hotel Toplice Bled
Inštitut za sanitarno inženirstvo,
Zaloška cesta 155, 1000 LJUBLJANA
Dosegljivo na: http://www.kemijskovaren.si/files/zbornik_strokovnega_posveta-varnost_v_vrtcih.pdf
Glede uporabe rastlin pa tudi:
Kodeks ravnanja z invazivnimi tujerodnimi vrstami v hortikulturi
Dosegljivo na: http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/narava/invazivne_tujerodne_vrste_rastlin_in_zivali/kako_ravnati_priporocila/
Pri novogradnjah se načrtovana zasaditev izvede v sklopu gradbenih del, vse pa skladno s potrjeno projektno dokumentacijo (projekt za izvedbo - PZI).
Vsa zasaditvena dela mora opraviti strokovno usposobljeni izvajalec z ustreznimi izkušnjami in hortikulturnim znanjem. Vse morebitne, nujne spremembe pri zasaditvi se med gradnjo izvede v dogovoru med naročnikom (investitorjem), nadzornikom in odgovornim projektantom in se jih zabeleži v gradbeni dnevnik.
Ko so dela končana, se izdela projekt izvedenih del (PID), ki je osnova za izdajo uporabnega dovoljenja. Projekt izvedenih del je za naročnika hkrati tudi dokument o dejanskem številu, vrsti in poziciji vseh grajenih elementov, opreme in rastlin, na podlagi katerega lahko za svoje namene vodi dodatne evidence, s katerimi spremlja režime vzdrževanja ali z njimi povezane različne vrste stroškov.
PID je tudi osnova za preverjanje avtentičnosti zasaditve v primeru, da pride do različnih vrst škod, povezanih z zasaditvijo (ureditvijo). Odgovorni projektant je lahko odgovoren za nastalo škodo le v primeru, da so jo povzročile rastline ali rešitve, ki jih je predlagal sam, ne pa tudi za naknadne spremembe, ki so bile izvedene brez njegove vednosti.
Ob predaji projekta izvedenih del ali pa celo že v sklopu projekta za izvedbo bi moral investitor (ravnatelj) prejeti tudi elaborat vzdrževanja zasaditve, saj rastline ob saditvi še niso dosegle svoje funkcionalne velikosti in potrebujejo začetno vzdrževanje. Minimalno obdobje začetnega vzdrževanja, ki ga mora opraviti še izvajalec zasaditvenih del, traja eno rastno sezono (od dneva saditve do zaključka rasti, oktobra/novembra naslednjega leta). V tem obdobju mora vse odmrle rastline zamenjati z novimi.
Elaborat vzdrževanja je hkrati osnova za oceno stroškov vzdrževanja, saj so v njem zapisane postavke o vrsti del za vse tipe zasaditev.
Tako kot stavbe je treba tudi vse zunanje površine ob njih redno vzdrževati, da bodo služile svojemu namenu.
Vzdrževanje igral je zakonsko predpisano v priročniku Varno otroško igrišče, glede zasaditev pa so navedbe zelo skromne, čeprav imajo rastline pomemben delež pri urejanju zunanjih površin.
Pri zasaditvah je treba upoštevati nekaj specifičnih dejavnikov, zato je zelo pomembno, da vzdrževanje prevzame strokovno usposobljena ekipa. Redno vzdrževanje se pri zasaditvah začne takoj po končanem začetnem vzdrževanju, ko se mora investitor (ravnatelj) tudi odločiti, kdo in kako bo to nalogo zanj opravljal.
Dejavniki, ki najbolj vplivajo na kakovosten razvoj posajenih rastlin, pa so naslednji:
Čas. Rastline se ves čas spreminjajo in dosežejo optimalno velikost ali zaraščenost šele čez določen čas. S tem se spreminjata tudi estetska vrednost in uporabnost zasajenega prostora. S pravilno vrtnarsko vzgojo moramo zagotoviti, da se bodo posajene rastline razvijale v želeno smer in hkrati ustvarile tudi v projektu načrtovane ambiente oziroma funkcionalne ali likovne poudarke. Z rastjo dreves in večanjem sence pod drevesnimi krošnjami tratne površine pod njimi počasi ogolijo in jih je treba na novo urediti, bodisi s saditvijo drugih, primernejših rastlin ali s tlakovanjem.
Izpostavljenost in odvisnost od naravnim elementov. Zasajene površine so podvržene zakonom naravne sukcesije, kar pomeni, da se na njih lahko zelo hitro naselijo agresivnejše rastline iz okolice in prvotno posajene rastline v celoti izrinejo. Med temi agresivnimi rastlinami zasledimo tudi nekatere alergene ali strupene vrste oziroma invazivke, ki jih moramo obvezno čim prej odstraniti. Prav tako lahko pričakujemo določeno stopnjo poškodb zaradi napada različnih bolezni ali škodljivcev. Z rednim vzdrževanjem in opazovanjem, kaj se dogaja na zasajenih površinah, lahko stanje v celoti nadzorujemo.
Večja možnost poškodb ali uničenja. Zelene površine v okolici vrtcev in šol so zaradi velikega števila otrok, ki jih hkrati uporabljajo, podvržene večji izrabi in poškodbam. Predvsem trate se hitreje potepta in hitreje ogolijo, zaradi česar niso več uporabne. Hkrati se lahko poveča tudi prašenje talnih delcev in s tem nepotrebno razširjanje potencialno škodljivih organskih ali anorganskih snovi iz tal. Samo košnja ne zadostuje, trate je treba gnojiti, prezračevati in odstranjevati polst, v suši pa tudi zalivati.
Redno, strokovno vzdrževanje od začetka izvedbe naprej. Za vzdrževanje zasaditev je treba zagotoviti stalen vir financiranja že takoj po izvedbi. Vzdrževanje samo pa je treba prepustiti strokovnjaku vrtnarske (hortikulturne) stroke, saj zna oceniti, katere vrste posegov v zvezi z obrezovanjem, gnojenjem, zalivanjem ali zaščito pred škodljivci mora opraviti, da bo poseg učinkovit. Vsekakor bi bilo treba opustiti prakso, da zasajene površine vzdržujejo hišniki, kot vedo in znajo, saj v njihovem standardu poklicnih znanj dejansko ni znanj o vrtnarskih opravilih. Lahko pa organizirajo vzdrževalna dela, sodelujejo z zunanjim izvajalcem in vodijo evidenco opravljenih del.
Osnova za redno vzdrževanje zasajenih površin naj bo zato elaborat, ki ga izdela pooblaščeni projektant. Vsebina elaborata naj sledi priporočilom standarda o uporabi rastlin pri urejanju zelenih površin SIS DIN 18919 Začetno in redno vzdrževanje zelenih površin, z dodatnimi navedbami, ki upoštevajo vse posebnosti konkretne ureditve.
Če je treba, se v zvezi z alergenimi rastlinami upošteva tudi naslednje navedbe:
Razlogi za obnovo obstoječih ureditev so lahko zelo različni. Bodisi, da je treba zamenjati rastline, ker ne izpolnjujejo več svoje funkcije (poškodbe, preraščenost, starost rastlin itd.), obnoviti igrala ali spremeniti funkcionalno zasnovo ureditve.
Obnova obstoječih zunanjih ureditev običajno ni več podvržena Zakonu o graditvi objektov in s tem zahtevi za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja, zato je v celoti prepuščeno odločitvi ravnatelja, kdo in kako bo ta dela opravil.
Če je avtor prvotne zunanje ureditev znan, se glede mnenja o spremembah ureditve najprej obrne nanj. Če avtor ni znan ali sodelovanje zavrne, pa je treba naročiti izdelavo elaborata obnove oziroma sanacije. Če gre pri tem za obširnejšo preureditev, v katero bodo morda vključene tudi druge spremembe in zamenjave (nova igrala, poti, druge površine), je najbolje, da elaborat vsebuje načrt krajinske arhitekture, v katerem bodo problemi rešeni celovito.
Vsebina elaborata, oziroma načrta krajinske arhitekture, ki se izdela na nivoju projekta za izvedbo, mora vsebovati najmanj naslednje risbe:
Sestavni del tehničnega poročila v elaboratu je tudi popis vseh uporabljenih materialov, opreme in del. V okviru popisa zasaditve pa morajo biti posebej navedene postavke o:
Kadar gre samo za obnovo (obrezovanje, pomlajevanje) posameznih starejših in večjih dreves pa naj dela opravi specialist za nego dreves – arborist.