Uvod

Živimo v času, ko nas na vsakem koraku spremlja sodobna komunikacijska tehnologija. Tudi v šoli. Prav pri učiteljih se porajajo mnoga vprašanja, kot na primer:

• Ali lahko/naj šola prepove učencem¹ vnos mobilnih telefonov v prostore šole? Ali je to tudi smiselno?
• Ali lahko učitelj prepove uporabo mobilnih telefonov pri pouku?
• Kaj naj (lahko) stori učitelj, ko ugotovi, da ga učenec snema ali fotografira brez dovoljenja?
• Kaj lahko stori učitelj (šola), ko ugotovi, da je učenec takšne posnetke objavil na družbenih omrežjih?

Odgovor na ta in podobna vprašanja je večplasten. Vprašanje vnosa mobilnih telefonov v šolo je lahko pravno, lahko pa seveda tudi strokovno vprašanje.

Pravni vidik je na videz relativno enostavno razrešljiv. Šole lahko ta problem in njegovo reševanje opredelijo v vzgojnem načrtu šole oz. pravilih šolskega reda (ZOŠ, 60. d člen), ki zahteva:

»Z vzgojnim načrtom šola določi načine doseganja in uresničevanja ciljev in vrednot iz 2. člena tega zakona, ob upoštevanju potreb in interesov učencev ter posebnosti širšega okolja. Vzgojni načrt vsebuje vzgojne dejavnosti in oblike vzajemnega sodelovanja šole s starši ter njihovo vključevanje v uresničevanje vzgojnega načrta.

Vzgojne dejavnosti so proaktivne in preventivne dejavnosti, svetovanje, usmerjanje ter druge dejavnosti (pohvale, priznanja, nagrade, vrste vzgojnih ukrepov in podobno), s katerimi šola razvija varno in spodbudno okolje za doseganje ciljev iz 2. člena tega zakona.

Pri pripravi vzgojnega načrta sodelujejo strokovni delavci šole ter učenci in starši. Vzgojni načrt sprejme svet šole na predlog ravnatelja po postopku, kot je določen za letni delovni načrt.

O uresničevanju vzgojnega načrta ravnatelj najmanj enkrat letno poroča svetu staršev in svetu šole. Poročilo je sestavni del letne samoevalvacije šole.«

Upoštevati je treba še 60. e člen:

»Na podlagi vzgojnega načrta šola v pravilih šolskega reda natančneje opredeli dolžnosti in odgovornosti učencev, načine zagotavljanja varnosti, pravila obnašanja in ravnanja, določi vzgojne ukrepe za posamezne kršitve pravil, organiziranost učencev, opravičevanje odsotnosti ter sodelovanje pri zagotavljanju zdravstvenega varstva učencev. Pri pripravi pravil šolskega reda sodelujejo strokovni delavci šole ter učenci in starši.

Vzgojne ukrepe šola izvede, kadar učenec krši svoje dolžnosti, določene z zakonom ter drugimi predpisi in akti šole. Z vzgojnimi ukrepi ni mogoče omejiti pravic učencev (od 5. do 13. člena in od 50. do 57. člena tega zakona).

Pravila šolskega reda sprejme svet šole na predlog ravnatelja, ki si predhodno pridobi mnenje učiteljskega zbora in sveta staršev.«

V srednji šoli je ukrepanje mogoče skladno s Pravilnikom o šolskem redu². V šoli je namreč prepovedano (4. člen): psihično in fizično nasilje (1. alineja), uporabljanje osebnih naprav za povezovanje s podatkovnim in telekomunikacijskim omrežjem v nasprotju z določili šolskih pravil (6. alineja). Na podlagi pravilnika mora srednja šola pripraviti šolska pravila, kjer mora posebej opredeliti tudi pravila uporabe osebnih naprav za povezovanje s podatkovnim in telekomunikacijskim omrežjem (8. alineja 8. člena pravilnika).

Nekaj pregledanih vzgojnih načrtov in pravil šolskega reda na osnovnih šolah (dostopni so na spletnih naslovih šol) kaže, da so šole usmerjene predvsem v razgovor z učenci, ki so kršili pravila. Poredko pa so določile ukrepe tudi za hujše primere zlorab, ko je treba odločno zavarovati žrtev. Gre za primere, ko ne zadošča zgolj verbalno opravičilo in kakšno naloženo delo, s katerim bi se tak učenec odkupil. Ob povedanem ne gre razumeti, naj šola vedno posega po rigoroznih ukrepih. Gre pa za to, da starši in učenci vnaprej vedo, kako bo šola stopnjevala svoje ukrepe v primerih kršitev šolskih pravil.

Bolj zapleteni pa so razmisleki strokovne narave. O dilemah uporabe mobilnih telefonov v šoli, varnosti, možnih zlorabah in o možnem odločitvenem modelu učiteljskega zbora lahko preberemo več v gradivu Ministrstva za šolstvo Mobilni telefoni (e-šolstvo)³.

Kakšna pa je praksa na šolah po svetu in pri nas

Vsekakor je upoštevanje mnenj šolskih kolektivov glede prepovedi mobilnih telefonov pri pouku vredno razmisleka v naših šolah, preden se sami dokončno odločijo o te

a) Kaj ugotavljajo slovenski raziskovalci

Zanimivi so prvi rezultati slovenske raziskave Mladi na netu (V anketi je sodelovalo 336 dečkov (49 odstotkov) in 355 deklic (51 odstotkov).)⁴; nekatere v nadaljevanju povzemam:

1. Približno 70 odstotkov slovenskih otrok in mladih uporablja internet vsak dan, po večkrat na dan kar 45 odstotkov (največ v starosti od 15 do 19 let). Kar 63 odstotkov otrok in mladih trdi, da ima njihov mobilni telefon dostop do interneta.

2. Splet otroci in mladi uporabljajo predvsem za družbena omrežja (dnevno 41 odstotkov, tedensko kar 60 odstotkov). Gledajo tudi zabavne slike in videoposnetke. »Med tistimi, starimi 8 do 10 let, spletna socialna omrežja uporablja slaba četrtina (22 %), medtem ko je v naslednji starostni skupini, tistimi, ki so stari od 11 do 14 let, takih dobri dve tretjini (71 %). Ta delež je še nekoliko višji pri starejših mladih. Tretjina (34 %) jih to
   počne večkrat na dan, 32 % pa vsak dan.«

3. Največ otrok in mladih (45 odstotkov) predvsem prebira na spletu, kar napišejo drugi. Usmerjeni so tudi v pridobivanje spletnih prijateljev (povprečno jih imajo 249).

V raziskavi so otroci in mladi spregovorili tudi o tveganjih:

1. Kar 51 odstotkov mladih (starih od 11 do 19 let) navaja, da še niso prejeli komentarjev s spolno vsebino; to se pogosteje pojavlja pri starejših. Četrtina mladih je tak komentar takoj izbrisala, 13 odstotkov je zaprosilo pošiljatelja, naj neha; 10 odstotkov pa jih je odgovorilo z enako žaljivim komentarjem.

2. Zaskrbljujoča je naslednja ugotovitev: »Malo manj kot tretjina (29 %) otrok in mladih, starih 11 do 19 let, se je z mobilcem že slikala brez oblek in sliko posredovala naprej. O prejetju gole slike nekoga drugega pa poroča dobra petina (22 %) otrok in mladih.« »Kar 43 % dečkov je prek mobilnega telefona že poslalo svojo sliko brez oblek, to pa je storilo
   14 % deklic.«

3. Mnogo otrok igra tudi igrice on-line ali na spletu. Kar 50 odstotkov respondentov trdi, da igric nikoli ne igrajo.

4. V več primerih starši spremljajo, kaj počno njihovi otroci na spletu. »Rezultati kažejo, da večini otrok in mladim starši na spletu dovoljujejo gledati video posnetke (74 %), igrati igre (73 %), uporabljati takojšnje sporočanje (67 %), 65 % otrok in mladih pa pravi, da jim starši dovolijo imeti lasten profil v socialnem omrežju.«

b) Ugotovitve po svetu

V Mladini⁵ najdemo tole ugotovitev: »Ali naj otroci nosijo mobilni telefon s seboj v šolo? Študija slovite London School of Economics (LSE) kaže, da raje ne. Šolarji na šolah, ki prepovedujejo uporabo mobilnih telefonov, so namreč izboljšali svoje dosežke.

Kot poroča The Guardian, so strokovnjaki z LSE študijo o učinku mobilnih telefonov na uspešnost šolarjev opravili na šolah v Birminghamu, Londonu, Leicestru in Manchestru pred in po prepovedi uporabe. Izsledki? Če bi prepovedali uporabo mobilnih telefonov v šoli, bi bili učenci bolj uspešni. V celotnem šolskem letu bi se naučili za dodaten teden več snovi, je glavna ugotovitev študije strokovnjakov z LSE. Potem, ko so šole prepovedale mobilne telefone, so se rezultati testov šolarjev, starih 16 let, izboljšali za 6,4 odstotka.«

Raziskave v ZDA⁶ pa opozarjajo, da povezanost dovoljene rabe mobilnih telefonov in šolskega uspeha niso povsem jasne.

Dilema o dovoljenju ali prepovedi vnosa mobilnih telefonov v šolo (k pouku) me spominja na podobno dilemo izpred približno 40 let, ko so se pojavili prvi kalkulatorji v šoli. Tudi tedaj so mnoge šole prepovedovale učencem in dijakom uporabo teh v šoli. Toda »zmagale« so šole, ki so že tedaj poskusile osmisliti rabo novih pripomočkov v pedagoškem procesu. In na primer danes: redko kateri učitelj še zna izračunati kvadratni (kubični) koren (brez uporabe kalkulatorja) nekega števila po klasičnem postopku (kar smo tedaj še poučevali pri pouku).

Rešitve za tovrstne primere je možno in treba opredeliti v Pravilih šolskega reda šole.

Zanimive so ugotovitve spletne ankete revije Cosmopolitan v letu 2013⁷, ki jih v nadaljevanju povzemam:

Starši menijo, da je primerna starost otroka, da dobi mobilni telefon, 11 let. Ugotavljajo, da jim je zelo težko nadzirati uporabo mobilnega telefona, še posebej, ko so otroci nekoliko starejši. Tri četrtine staršev meni, da bi morala biti uporaba mobilnega telefona v šoli prepovedana. Tretjina staršev celo misli, da mobilni telefoni motijo družinsko življenje, še posebej v primerih, ko imajo otroci s pametnimi telefoni dostop do interneta.

Skrbi staršev, po mnenjih iz ankete, so usmerjene na to, da bi odrasle osebe navezale neprimerne stike z njihovimi otroki (61 odstotkov staršev), da bi jim telefon ukradli (55 odstotkov staršev) ali bi se telefon okužil z virusi (56 odstotkov staršev). Starše seveda skrbi dostop otrok do neprimernih vsebin prek mobilnika. Začuda pa starše manj skrbijo stroški, povezani z rabo mobilnih telefonov. To dejstvo je po mojem mnenju mogoče pripisati dejstvu, da so v spletni anketi sodelovali vendarle premožnejši ljudje, ki imajo svoje računalnike in pametne telefone.

Ali je mogoče pametne telefone koristno uporabiti pri šolskem delu?

Pametne/mobilne telefone lahko v šoli koristno uporabljamo na različne načine⁸, npr.:

• za iskanje podatkov o obravnavani učni vsebini,
• za preverjanje informacij,
• za iskanje odgovorov na postavljena vprašanja,
• za ponavljanje obravnavane učne vsebine,
• za dostop do e-učilnice,
• za obravnavo vprašanja avtorskih pravic,
• za presojo verodostojnosti različnih virov (E-šolstvo).

Zanimiva je tudi raziskovalna naloga na to temo, ki so jo opravile dijakinje ljutomerske gimnazije leta 2014⁹. Redke so namreč raziskave, ki vključijo tudi učence.

Kar vsi anketiranci (140 dijakinj in dijakov) uporabljajo mobilni telefon. Uporabljajo ga za telefoniranje, pošiljanje sporočil (najbolj priljubljeno), fotografiranje, poslušanje glasbe, igranje igric, brskanje po internetu.

»Večina jih je uporabila za pisanje sporočil, za brskanje po internetu (google, facebook, snapchat, povio, …), za igranje igric in iz dolgčasa.«

Glede namena uporabe mobilnih telefonov pri pouku je zanimiva ugotovitev:

»Veliko dijakov je mobilne telefone uporabilo tudi za učne namene (slovar, iskanje gradiva
za individualno delo pri pouku, spletne učilnice, fotografiranje snovi, ki jim je manjkala,
iskanje informacij, spremljanje snovi, …). Nekaj dijakov pa je mobilne telefone uporabljalo
za vse namene, bedarije, za osebne namene, za domačo nalogo.
Več kot polovica anketirancev se strinja, da bi bila uporaba mobilnih telefonov med
poukom dovoljena, več kot 30 % se ne strinja s to uvedbo in manj kot 20 % dijakov je
vseeno.«

Že na tej podlagi je mogoče zaključiti, da uporaba mobilnih telefonov med poukom vendarle ni vedno nekoristna. Tudi glede prepovedi uporabe dijaki niso pretirano radikalni.

Dijaki so navedli v odgovorih možne variante uporabe pri pouku: za iskanje podatkov o učni vsebini (preko 90 odstotkov odgovorov), za dostop do e-učilnice (preko 80 odstotkov), za preverjanje informacij (približno 70 odstotkov), za iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja (blizu 70 odstotkov), za ponavljanje obravnavane učne snovi itd. Dijaki večinsko menijo, da mobilni telefoni lahko izboljšajo kakovost pouka in da se ob uporabi tega medija lahko naučijo varne in odgovorne rabe.

Te ugotovitve lahko služijo posameznim šolskim kolektivom, da se pogumno spopadejo z novo tehnologijo v šoli, seveda odvisno od razširjenosti med učenci. Pri tem mislim predvsem na razširjenost pametnih telefonov (in tablic) in na dostopnost do interneta. Učiteljski zbor pa mora pripraviti strategijo uporabe, vzgojnega delovanja, odgovornosti ipd. Predvideti mora tudi ustrezne ukrepe v primerih, ko pride do zlorab.

Posebej velja opozoriti na vso resnost obravnave spletnega nadlegovanja, ki se danes vse pogosteje dogaja. Ni dovolj, da so zapisane prepovedi in sankcije v dokumentih šole. Ko se pojavi primer spletnega nasilja (ali katerega koli nasilja), naj šola z vso resnostjo korektno in kar se da hitro ukrepa. Predvsem naj se zaveda, da je treba v prvi vrsti zaščititi žrtev in ne storilca, kot se to danes v posameznih primerih dogaja. Tudi prešolanja učenca brez soglasja staršev, ki ga predvideva Zakon o osnovni šoli, naj se šola ne ustraši.

Na ta način bi lahko šola načrtno preusmerjala učenčevo energijo, namenjeno tudi nepotrebni rabi mobilnih telefonov, v rabo, ki lahko koristi vsakodnevnemu učenju. Učitelji pa bi morebiti uspešneje vzgojno delovali; opozarjali na pasti in nevarnosti dela s spletom in rabo mobilnih telefonov in spleta.

Razmislek o možnih odzivih učiteljskega zbora šole v primerih neprimerne uporabe pametnih telefonov (ali druge informacijsko-komunikacijske tehnologije), kot jih navaja Informacijski pooblaščenec

Učitelj ugotovi, da ga učenec snema ali fotografira brez dovoljenja. Učitelj ugotovi, da je učenec takšne fotografije ali posnetke že objavil na spletnih straneh ali družabnih omrežjih. Učitelj ugotovi, da so učenci na nek način pridobili dostop do njegovega profila na spletnem družabnem omrežju in da so objavljali v njegovem imenu.

Učitelj mora vsekakor, preden reagira, premisliti:

• Ali je v šoli prepovedana uporaba mobilnih telefonov?
• Ali je učenec snemal/fotografiral med poukom, med drugimi dejavnostmi v šoli ali izven šole?
• Ali je posnetek takšne narave, da je žaljiv?
• Ali je dejanje storil prvič?
• Ali je posnetek že uporabil (na primer na spletu ipd.)?
• Kateri ukrepi so mu v šoli na voljo?
• Kako se čim hitreje povezati s starši?

Kot navaja Informacijski pooblaščenec, se ob posegu v pravico učiteljeve zasebnosti ne more obrniti nanj, saj zadeva ne bo sodila v pristojnost Informacijskega pooblaščenca. Torej mu v primeru najhujših zlorab preostane, da lahko sproži postopek za kazensko odgovornost, seveda če je učenec oz. dijak že dopolnil 14 let.

Šolska zakonodaja pa šoli in učiteljem omogoča nekaj ukrepov, ki seveda morajo biti navedeni v vzgojnem načrtu šole in pravilih šolskega reda (v srednjih šolah: opomin, ukor in izključitev iz šole; v osnovnih šolah pa vzgojni opomini, premestitev v drugi oddelek, prešolanje). Naj navedem nekaj konkretnih možnosti (v odvisnosti od teže kršitve šolskega reda: lažje; težje kršitve):

• V praksi je po navadi tako, da gre za lažjo kršitev pravil šolskega reda, če učenec do dvakrat letno uporablja mobilni telefon v šoli, kjer je to izrecno prepovedano, in vseh dejavnostih, ki jih organizira šola.
• Če učenec mobilni telefon uporablja in ovira šolsko delo (tudi na dnevih dejavnosti, ekskurzijah ipd.), mu ga učitelj lahko začasno odvzame. Učitelj lahko učencu odvzame mobilni telefon tudi, če ga uporablja v drugih prostorih šole (npr. če nedovoljeno slika, snema ali predvaja neprimerne vsebine itd.). Odvzeti mobilni telefon učitelj preda ravnatelju, kjer ga lahko prevzamejo učenčevi starši oziroma skrbniki.
• Učitelj in po potrebi razrednik lahko opravita naslednje aktivnosti:
• Učitelj se z učencem samo pogovori o dogodku.
• Po strokovni presoji in glede na stopnjo kršitve učitelj obvesti razrednika.
• Glede na stopnjo kršitve učitelj obvesti svetovalno službo, vodstvo šole ter tudi starše učenca in jih po potrebi vključi v razreševanje problematike;
• V primeru ponavljajočih ali hujših kršitev, razrednik povabi starše v šolo na razgovor, kjer jih seznani z dogodkom ter vzgojnim ukrepanjem. Če se starši ne odzovejo pisnemu vabilu, jih na razgovor povabi ravnatelj šole.
• V primeru nesodelovanja učenčevih staršev svetovalna služba, na podlagi zbranih poročil delavcev, poda poročilo na pristojni center za socialno delo.
• Če vzgojne dejavnosti in vzgojni ukrepi ne dosežejo svojega namena, se izreče vzgojni opomin in začne postopek za premestitev v drug oddelek.
• V primerih ponavljajočih se ali najtežjih kršitev glede uporabe mobilnih telefonov lahko šola začne (in tudi izvede) postopek premestitve učenca v drugo šolo¹⁰ (v posameznih primerih lahko tudi brez soglasja staršev) oz. izključitev dijaka¹¹.
• Učitelj oziroma šola lahko sproži postopek za odstranitev spletnih strani z žaljivo vsebino. Postopek je nakazal Informacijski pooblaščenec.

Že iz povedanega je mogoče skleniti, da mora šola sistematično in poglobljeno pristopiti k temu problemu, predvideti možnosti kršitev, pripraviti preventivne programe in tudi ukrepe ter postopke ob neprimerni uporabi mobilnih telefonov v šoli.

Možne oblike preventivnega delovanja v šoli

V življenju sicer nikoli ni mogoče povsem predvideti vseh možnih kršitev. Tudi pri zlorabah zasebnosti tako učiteljev kot učencev v šoli ali na spletu to ni mogoče. Vendarle pa danes poznamo že paleto možnih zlorab pri uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije.

Zaradi tega ni treba čakati, da pride do zlorabe. Najboljši ukrep je preventiva. Treba se je zavedati, da tudi najbolj domišljeni preventivni ukrepi ne bodo v celoti preprečili zlorab, bodo pa njihov delež močno zmanjšali. Tako bo potreba po rigoroznih ukrepih manjša, s tem njihov učinek (kadar jih bo treba uporabiti) večji.

Učitelji naj skupaj s starši pretehtajo možne probleme ob pretirani uporabi spleta pri otrocih, kot na primer:

• visoki stroški (predvsem pri uporabi pametnih telefonov),
• objave neželenih osebnih fotografij na družbenih omrežjih,
• pojavnost žaljivih komentarjev na družbenih omrežjih,
• kraja gesel,
• zasvojenost od spletnih iger itd.

V nadaljevanju navajam nekaj možnih strategij šole za večjo varnost učencev in učiteljev:

1. Ravnatelj naj ne prepusti ukrepanja posameznim učiteljem. Učinek bo boljši, če bo učiteljski zbor skupaj s starši in učenci oziroma dijaki pripravil načrt delovanja in ukrepanja.

2. Kot prikazujejo že doslej opravljene manjše in večje raziskave doma in po svetu, kaže v dogovoru s starši prepovedati učencem prinašanje mobilnih naprav v šolo. Do katere starosti naj to v praksi velja, je stvar konkretnega dogovora med starši in šolo. Velja pa opozoriti, da popolna prepoved tudi za starejše učence skoraj ni izvedljiva; v srednjih šolah pa je najbrž tudi nesmiselna.

3. Ko po dogovoru staršev in šole učenci že lahko prinesejo svoje mobilne naprave v šolo, je nujno upoštevati:

• s starši in učenci je treba spregovoriti o pravilih, ki bodo veljala za učence (kdaj lahko uporabijo mobilni telefon, kako smo lahko varni pri uporabi spleta, o bontonu na spletu, kako poskrbijo za varnost opreme in podatkov, kako bo šola ukrepala v primerih neprimerne uporabe ipd.),

• z učenci je treba podrobneje sestaviti na primer »bonton« odgovorne uporabe in z njim seznaniti starše,

• učitelj lahko skupaj z učenci ugotovi, kaj zmorejo njihovi pametni telefoni in tudi glede na zbrane ugotovitve svetuje, kako naj jih uporabljajo,

• v srednji šoli je treba vsako leto znova opozarjati na odgovorno uporabo, možne zlorabe in ukrepe v primeru zlorab.

4. Posamezni učitelji naj določijo teme pri pouku, kjer bodo učenci lahko uporabili tudi mobilne komunikacijske naprave (sicer pa jih prepove ali zahteva, da jih učenci med poukom izklopijo in morebiti odložijo na določen varen prostor v učilnici).

• če imajo učenci pretežno mobilne telefone (tudi tablice), ki niso stalno povezani s spletom (verjetno bo to večinoma v osnovni šoli), potem so vezani predvsem na aplikacije, ki so naložene (kalkulator, beležka, zemljevidi brez povezave, koledar itd.),

• če ima več učencev mobilne komunikacijske naprave s stalnim dostopom do spleta, je možnosti uporabe pri pouku že mnogo več (poiščejo dopolnitev obravnavane teme na spletu, iščejo informacije, poiščejo odgovore na zastavljena učiteljeva vprašanja, slikovno gradivo, skenirajo manjkajoče gradivo itd.).

5. Razredniki naj od časa do časa posvetijo pozornost razgovoru na urah oddelčne skupnosti o konkretni praksi uporabe mobilnih telefonov na šoli in v konkretnem oddelku. Zberejo naj tudi stališča, mnenja in predloge učencev. Pri tem velja obravnavati tudi možne zlorabe, zlasti objavljanja na spletnih družbenih omrežjih ter oblike zaščite pred njimi. Vse to je lahko podlaga za razgovor na učiteljskem zboru šole in na roditeljskih sestankih o tej tematiki.

6. Ob koncu velja še poudariti, naj bodo strokovni delavci in organi šole dovolj senzibilni na obravnavanem področju in naj se takoj odzovejo ter čim bolj premišljeno ukrepajo. Vsekakor pa bodo veliko bolj uspešni, če bodo v stalnem neposrednem dialogu z učenci in starši.

Namesto zaključka

Kot smo videli, problematika uporabe sodobne komunikacijske opreme (predvsem mobilni telefoni in tablice) ni enoznačno rešljiva. Tudi v različnih okoljih ima najverjetneje različne pojavne oblike in zato različne odzive staršev in šole.

Nekaj skupnih izhodiščnih ugotovitev:

• Razširjenost mobilne telefonije med mladimi (in odraslimi) je tolikšna, da se upravičeno postavlja vprašanje, ali je njeno uporabo mogoče in sploh smiselno prepovedovati v šoli.

• Če šola nima ustrezne strategije na tem področju, lahko prihaja do nezaželenega, celo nezakonitega ravnanja učencev v šoli in še posebej znotraj pouka in drugih šolskih dejavnosti.

• Med večino staršev in učiteljev pri nas in po svetu velja konsenz, naj mlajši učenci ne prinašajo mobilnih telefonov v šolo.

• V zadnjih letih se pojavlja vse več nedovoljene uporabe mobilnih telefonov v šoli in pri pouku ter posledično (spletnega) nadlegovanja učencev in učiteljev (motenje pouka in drugih dejavnosti, fotografiranje in snemanje brez dovoljenja, nedovoljena distribucija posnetkov po elektronski pošti ali na spletu itd.).

• Zakonodajalec je predvidel tudi nekatere ukrepe v primerih nedovoljene uporabe komunikacijske tehnologije (tudi v šolski zakonodaji). Ukrepanje pa je učinkovito le v primerih, ko je šola občutljiva na negativne pojave in se kar se da hitro in organizirano odziva.

• Komunikacijsko tehnologijo, ki jo imajo danes učenci, je mogoče tudi koristno uporabiti za potrebe pouka in drugega šolskega dela, če se učiteljski zbori ustrezno organizirajo.

Nekaj namigov in nasvetov za pripravo dolgoročnejših izboljšav na tem področju

• Kako določiti cilje izboljšav?

1. Ravnatelj šole skupaj s timom za samoevalvacijo (če na šoli obstaja) pripravi delavnico, ki jo bo izvedel s celotnim učiteljskim zborom. V uvodu predstavi (sam ali eden izmed tima; lahko tudi svetovalni delavec) povzetke že znanih raziskav. Pripravi tudi gradivo in predvidi obliko dela (v večjih kolektivih zagotovo skupinsko delo, v manjših je možen tudi frontalni razgovor).

2. Gradivo predstavljajo delovni listi z vprašanji, na katera odgovarjajo udeleženci delavnice po uvodni motivaciji, za katero poskrbi ravnatelj. Vprašanja so lahko na primer naslednja:

• Kolikšna je razširjenost mobilnih telefonov pri učencih oz. dijakih na naši šoli?
• Ali opažate kakšne posebnosti v zvezi z mobilnimi telefoni (probleme) pri pouku?
• Ali bi se dalo koristno uporabiti mobilne telefone učencev pri pouku? Kako?
• Ali je morebiti treba na naši šoli prepovedati prinašanje mobilnih telefonov v razred (v šolo)?

Na podlagi odgovorov v skupinah ravnatelj vodi razgovor in poskuša pripraviti zaključke in oblikovati cilje za nadaljnje ukrepanje. Cilja sta lahko samo dva:

• delna ali splošna prepoved uporabe mobilnih telefonov (in tablic) v šoli in v vseh šolskih dejavnostih ali
• priprava strategije za postopno uveljavljanje mobilne komunikacijske tehnologije pri pouku.

3. Na podlagi zaključkov delavnice je treba pripraviti razgovore na isto temo s starši (svet staršev, roditeljski sestanki).

4. Pripraviti je treba tudi razgovor z učenci (po oddelkih). Tudi z njimi je treba razpravljati o istih vprašanjih in jim predstaviti ukrepe šole ob nedovoljeni uporabi, ki jih ima ta na voljo.

5. Ravnatelj skupaj s timom za samoevalvacijo pripravi drugo delavnico z učiteljskim zborom, kjer v razgovoru soočijo zaključke razgovor v učiteljskem zboru, s starši in z učenci. Šele na tej podlagi se dokončno odločijo o potrebni smeri izboljšav.

• Priprava akcijskega načrta delovanja

1. Če se šola odloči za popolno prepoved prinašanja mobilne komunikacijske opreme v šolo, tim za samoevalvacijo pripravi akcijski načrt potrebnih sprememb aktov šole (vzgojni načrt, pravila šolskega reda oz. šolska pravila). S spremembami v podzakonskih aktih nato seznani starše in učence.

2. V večini primerov se bodo šole odločile za organizirano (vodeno) uporabo mobilne komunikacijske tehnologije, koristne tudi pri dejavnostih šole. V tem primeru se je treba dogovoriti za akcijski načrt in ga opredeliti. Tega pa bodo uresničevali, spremljali in ovrednotili v določenem obdobju (na primer v obdobju treh let). Tako pripravljen akcijski načrt mora biti oblikovan predvsem s ciljem, da se v čim večji meri prepreči nezaželeno uporabo mobilnih naprav pri učencih in hkrati čim bolj podpre proces učenja v šoli.

• Namig za pripravo in izvedbo akcijskega načrta

1. Tim za samoevalvacijo pripravi smernice za pripravo akcijskega načrta.

2. Ravnatelj s timom za samoevalvacijo pripravi strukturo akcijskega načrta:

• utemeljitev naloge (kratka utemeljitev, zakaj se je šola odločila za organiziran pristop k tej temi),

• cilji projekta Mobilni telefoni v šoli (navesti je treba nekaj konkretnih ciljev, ki jih bo šola spremljala in njihovo realizacijo sproti in na koncu tudi ovrednotila),

• izvajalci (ravnatelj, tim za samoevalvacijo, učitelji, svetovalni delavci, v posameznih fazah tudi starši učencev),

• strategije za izvedbo, naloge in roki (konkretizirati je treba predvideno strategijo šole, posebej pozorno je treba predstaviti tudi možne in potrebne ukrepe v primeru nezaželenih pojavov uporabe mobilne komunikacijske tehnologije),

• mesta v LDN, kjer bo tema omenjena (projekt izboljšav je treba umestiti v letni delovni načrt in navesti etapne cilje).

3. Osnutek akcijskega načrta nato obravnava učiteljski zbor šole, saj je treba dokončno uskladiti in terminsko opredeliti naloge vseh izvajalcev.

4. V procesu sprejemanja letnega delovnega načrta (predvidoma v septembru) projektni tim in ravnatelj podrobneje seznanita starše in učence s projektom in vlogo posameznih nosilcev nalog.

5. Aktivi učiteljev in posamezni učitelji pripravijo predvidene konkretne ukrepe za varno uporabo mobilnih naprav v šoli.

6. Tim za samoevalvacijo pripravi instrumentarij za spremljavo izvajanja projekta. Predvidi tudi roke spremljave (med letom, letno, po drugem letu, …). Instrumentarij predstavi tudi učiteljskemu zboru (varianta: strokovnim aktivom).

7. Na podlagi spremljave projektni tim pripravi letno poročilo; na koncu tudi zaključno poročilo. S poročilom se seznani učiteljski zbor, starše in učence.

8. Na podlagi rezultatov projekta projektni tim pripravi smernice za nadaljnje pedagoško delo, ki vključuje tudi učenje otrok in spremljanje, ki ga obravnava in potrdi vzgojiteljski zbor.

V kategoriji VPRAŠANJA-ODGOVORI si oglejte odgovore na vprašanja iz prakse.

V kategoriji ZAKONODAJA/ADMINISTRACIJA je na voljo aktualna zakonodaja.