Informacijski pooblaščenec je v marcu 2015 izdal prenovljene smernice o videonadzoru. Prve smernice na to temo je Informacijski pooblaščenec izdal že leta 2009, od takrat pa so se v praksi postavila nova vprašanja, sprejete pa so bile tudi nekatere odločitve v inšpekcijskih in sodnih postopkih, ki so terjale posodobitev smernic. V zadnjih letih smo tako bili priča dvomom glede uporabe lažnih kamer, kamer v avtomobilih, kamer, ki jih na sebi nosijo uradne osebe, vprašanja glede dostopa do videonadzora preko spleta in druga vprašanja, ki jih prva izdaja smernic ni obravnavala.
Informacijski pooblaščenec v uvodu poudarja, da ima videonadzor več različnih namenov, od katerih je glavni varovanje ljudi ali premoženja. Uporaba videoposnetkov lahko olajša razreševanje preteklih incidentov in omogoča zavarovanje dokazov za rabo v morebitnih kasnejših postopkih. Videonadzor ima do določene mere tudi preventivni učinek, saj naj bi že njegova prisotnost odvračala potencialne kršitelje, vendar je pri tem treba upoštevati, da je ta učinek omejen. Potencialni kršitelji namreč ne potrebujejo veliko truda, da se z nekoliko maskiranja naredijo neprepoznavne, s tem pa je tudi sama učinkovitost videonadzora dvomljiva.
Sama tehnologija videonadzora je v zadnjih desetletjih izjemno napredovala. Če so še pred nedavnim prevladovali snemalniki, ki so posnetke zapisovali na kasete in trakove, imamo sedaj opravka s kamerami, ki shranjujejo posnetke na trde diske, novejše kamere pa so prinesle precej višje ločljivosti in s tem višjo kakovost posnetkov. Moderne IP-kamere omogočajo tudi boljšo povezljivost in prijazne uporabniške vmesnike. Sodobni videonadzor ni več »neumen«, saj novejši videonadzorni sistemi vključujejo možnosti inteligentne videoanalitike, ki omogoča npr. štetje oseb, ugotavljanje spola in starosti posameznikov, merjenje njihove pozornosti (npr. koliko časa gledajo v določeni smeri) ter gibanja (npr. za ugotavljanje najpogosteje obiskanih delov trgovskega centra). Govorimo lahko o pametnem videonadzoru, ko videonadzorni sistem ni več zgolj orodje, ki posname dogajanje pred sabo, temveč zmogljiv analitični sistem, ki zna ugotoviti, kdo je pred kamerami, in se povezovati z drugimi sistemi. P drugi strani se soočamo s široko prisotnostjo cenovno ugodnih naprav z vgrajeno videokamero in omrežno povezavo. Dandanes lahko vsakdo snema vsakogar. Pojavljajo se kamere, ki jih je mogoče namestiti v avtomobile in z njimi snemati dogajanje, takšne posnetke pa npr. uporabiti v primeru prometnih nesreč in z njimi povezanimi zavarovalniškimi posli. Dostop do kamer je sedaj možen prek spleta, prek mobilnih telefonov in tablic, kjer koli in kadar koli.
Smernice med drugim vsebujejo popis zakonodaje, ki ureja videonadzor. Določbe ZVOP-1 glede videonadzora so namreč subsidiarne – veljajo na splošno za videonadzor, drug zakon pa lahko na posebnem področju izvajanja videonadzora ureja drugače. Takšni zakoni so:
• Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/11,) predpisuje normative za projektante in izvajalce sistemov tehničnega varovanja s pomočjo videonadzora ter pooblastila zasebnih varnostnikov v zvezi z uporabo tovrstnih sistemov;
• Zakon o detektivski dejavnosti (Uradni list RS, št. 17/11) določa pogoje za uporabo tehničnih sredstev za videosnemanje s strani detektivov;
• Zakon o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13) določa pogoje za uporabo tehničnih sredstev za avdio- in videosnemanje v policiji;
• Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 - UBP, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS, 33/11, 75/12 - ZSPDSLS-A in 63/13) oz. na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o določitvi varnostnih standardov poslovanja sodišč (Uradni list RS, št. 41/07) določa okvir za odločanje o varovanju sodnih stavb s pomočjo videonadzora;
• Zakon o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 14/11 - UBP, 108/12, 11/14 - popr. in 40/14 - ZIN-B) in Pravilnik o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih salonih (Uradni list RS, št. 50/02, 100/02 in 31/07) predpisuje obvezni videonadzor vhodov in igralnih prostorih igralnih salonov;
• Zakon o orožju (Uradni list RS, št. 23/05 - UBP in 85/09) oz. na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja (Uradni list RS, št. 66/01) predpisuje obveznost videonadzora za zavarovanja orožja v trgovinah in muzejih.
T.i. podaljšano oko se nanaša na uporabo kamer za ogled slike v živo, samega dogajanja pred kamerami pa se ne snema. Takšno izvedbo se uporablja v pogojih, kjer so vse kamere speljane na enega ali več monitorjev v varnostni center, kjer je slika na monitorjih spremljana v živo. Tako lahko varnostne službe spremljajo dogajanje na več lokacijah hkrati brez potrebe, da bi bili varnostniki fizično prisotni na teh lokacijah.
V zvezi s tem je treba poudariti, da ZVOP-1 varuje predvsem osebne podatke, ki so del neke zbirke ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov. Pri podaljšanem očesu sicer ne pride do shranjevanja posnetkov in torej zbirka ne nastane, gre pa za avtomatizirano obdelavo osebnih podatkov, zato gre vseeno za obdelavo osebnih podatkov, ki jo ureja ZVOP-1. V skladu z novejšo prakso Informacijskega pooblaščenca se zato uporaba videokamer zgolj za sprotni nadzor dogajanja na določenem področju, brez priklopljenega snemalnika, šteje za avtomatizirano obdelavo osebnih podatkov v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, za katero pa ni potrebno, da zadeva osebne podatke, ki so del zbirke ali so vsaj namenjeni umestitvi v zbirko. Zato se tudi podaljšana očesa štejejo za obliko videonadzora in zanje veljajo enake obveznosti kot sicer za kamere, ki snemajo dogajanja. Enaka obravnava je upravičena tudi zato, ker gre za podoben vpliv na zasebnost, ki ga občutijo posamezniki, ki so izpostavljeni takšnemu nadzoru – posamezniki kamere opazijo, ne vedo le, ali dejansko snemajo ali ne. Upravljavci tovrstnega videonadzora bi zato po priporočilih Informacijskega pooblaščenca morali posameznike obvestiti na podoben način kot pri »klasičnem« videonadzoru. Posamezniki pa seveda pri tovrstnem videonadzoru ne morejo uveljavljati določenih elementov pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki (npr. dostopa do posnetkov), saj zbirka osebnih podatkov dejansko ne nastane, še vedno pa bodo lahko uveljavili druge pravice, ki jih določa 30. člen ZVOP-1 (npr. pridobitev informacij o uporabnikih, metodah obdelave ipd.).
V praksi se je pogosto pojavilo vprašanje, ali mora biti obvestilo o izvajanju videonadzora objavljeno, četudi so nameščene »slepe«, torej lažne oziroma nedelujoče kamere, in kako je, ko gre za kombinacijo delujočih in lažnih kamer. Če se uporablja samo nedelujoče kamere, potem pri tem sicer ne gre za kršitev določb ZVOP-1, vendar pa Informacijski pooblaščenec uporabo takšnih obvestil kljub temu izrecno odsvetuje, saj predstavljajo nepošten, zavajajoč, nesorazmeren in neprimeren ukrep.
Informacijski pooblaščenec sicer v tem primeru ne bi mogel ukrepati, saj do obdelave osebnih podatkov ne pride. Ob uporabi slepih oziroma lažnih kamer ne pride do snemanja in zbirka osebnih podatkov ne more nastati, prav tako se ne izvaja avtomatizirana obdelava osebnih podatkov. Takšne postavitve se zato ne šteje kot videonadzor v smislu ZVOP-1.
Razlog, zakaj se odsvetuje zavajanje posameznikov glede uporabe slepih kamer, leži v dejstvu, da lahko pride do vpliva na obnašanje posameznika, saj tudi takšne kamere povzročajo (vsaj) občutek nadzorovanosti. Upravljavec takšnih kamer se mora zavedati, da obstaja možnost pritožb prizadetih posameznikov, posledično pa lahko računa tudi z inšpekcijskim nadzorom Informacijskega pooblaščenca, kjer bo treba vsakič znova ugotavljati, ali gre zares in izključno za slepe kamere. Nameščanje slepih kamer v prostore, kjer njihova uporaba ni dovoljena (npr. v sanitarnih prostorih, dvigalih, garderobah), je zato še posebej odsvetovano, saj je možnost prijav večja. Prav tako opozarjamo, da resničnih, a izklopljenih (ali okvarjenih) kamer ni mogoče šteti za slepe kamere, in je zato pri teh treba spoštovati vse siceršnje pogoje za izvajanje videonadzora, podobno pa velja tudi za sistem, kjer je poleg nekaj delujočih tudi nekaj lažnih kamer.
Če upravljavec uporablja kombinacijo delujočih in lažnih kamer (npr. z namenom doseganja istega preventivnega učinka, a z manjšimi stroški), se seveda šteje, da izvaja videonadzor, zato mora zadostiti vsem zakonskim zahtevam na enak način, kot če bi uporabljal samo delujoče kamere.
V praksi so se zlasti banke in določeni drugi upravljavci soočili z zahtevami posameznikov, ki so na podlagi določb 30. člena ZVOP-1 zahtevali dostop do videoposnetkov, na katerih naj bi bili. Posamezniki namreč želijo s pomočjo videoposnetkov dokazati, da je npr. prišlo do napake pri izročitvi denarja, izkazati dejansko stanje v primeru različnih nesreč in podobno. V zvezi s tem so se pojavila vprašanja, ali imajo posamezniki res pravico zahtevati posnetke videonadzornega sistema, češ da gre za njihove osebne podatke, in ali morajo upravljavci na videoposnetkih prekriti obraze oziroma osebne podatke drugih oseb. Prav tako so se porodili dvomi, ali lahko upravljavci posamezniku zaračunajo stroške, ki jim nastanejo.
Vsak posameznik ima na podlagi 38. člena Ustave RS in na podlagi pravice do seznanitve iz 30. člena ZVOP-1 pravico, da od upravljavca videonadzora zahteva seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, ki se nanaša tudi na tisti del podatkov, ki so vsebovani v zbirki videonadzornega sistema, torej na shranjenih posnetkih. Pravica posameznika se nanaša samo na njegove lastne podatke, zato nima pravice pridobiti osebnih podatkov drugih oseb. Pravica posameznika iz 30. člena ZVOP-1 (3. točka) vključuje tudi pravico zahtevati pridobitev kopije tega dela posnetka, na katerem je posameznik. Posameznik mora v svojem zahtevku ustrezno navesti podatke, na podlagi katerih je možno identificirati tisti del posnetka,ki se nanaša nanj. Tega ne more zahtevati, če bi njegova identifikacija (ne pa tudi sama izvedba pridobivanja posnetka in brisanja drugih oseb!) terjala nesorazmerno visoke stroške, nesorazmerno velik napor oziroma bi terjala veliko časa. Splošna zahteva posameznika do upravljavca, naj mu predloži vse videoposnetke, na katerih je, bi za upravljavca lahko predstavljala nesorazmerno veliko breme (v primeru bencinskih servisov ali pa velike banke, ki ima večje število poslovalnic na različnih lokacijah, bi pregledovanje posnetkov terjalo zelo veliko časa in posledično zelo visoke stroške). Posameznik mora zato vsaj okvirno oceniti svojo zahtevo in se mora upravljavcu zanesljivo identificirati, kar v praksi pomeni, da mora vsaj okvirno navesti, na katero lokacijo se nanaša njegova zahteva (npr. na katero poslovalnico banke, na kateri bencinski servis), opredeliti mora, kdaj naj bi bil posnet ter podati ustrezno referenčno fotografijo oziroma opis svoje podobe, oblačil, vozila, št. registrske tablice.
Glede stroškov se morajo upravljavci zavedati, da lahko upravljavec videonadzora zaračuna zgolj materialne stroške v zvezi s posredovanjem relevantnega dela videoposnetka. Gre torej le za stroške nosilca za hrambo zadevnega dela izseka (npr. CD/DVD-medija) ter še morebitne stroške pošiljanja po pošti. Zaračunavanje stroškov namreč ureja Pravilnik o zaračunavanju stroškov pri izvrševanju pravice posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki (Uradni list RS, št. 85/07 in 5/12). Stroške, ki nastanejo zaradi obdelave videoposnetkov z namenom prekritja drugih oseb, prevzema upravljavec videonadzora in jih ne more zaračunati prosilcu.
ZVOP-1 opredeljuje pogoje tudi za videonadzor na delovnem mestu. V praksi se je izpostavilo vprašanje, ali lahko delodajalec, ki je sicer postavil obvestila o izvajanju videonadzora, izvaja snemanje zaposlenih na način, da zaposleni ne vedo, kje so nameščene kamere, oziroma ali mora jasno navesti tudi konkretne lokacije kamer.
ZVOP-1 delodajalcu sicer ne nalaga dolžnosti predstavitve natančnih lokacijah vseh kamer, vendar pa mora upoštevati vse pogoje iz 74., 75. oziroma 77. člena ZVOP-1. Ključno je torej, da zaposleni ve, da je v videonadzorovanem območju, da je torej posnet in kdaj je posnet. Kot pojasnjujejo smernice Informacijskega pooblaščenca, je namen obvestila iz 74. člena predvsem v tem, da je posameznik seznanjen, da se izvaja videonadzor in kje (v katerih prostorih oz. na katerih mestih) se izvaja videonadzor. Delodajalcu zato ni treba konkretno povedati točnih lokacij, kje vse so nameščene kamere, a mora biti zaposlenim jasno, kdaj so pod videonadzorom in kdaj ne.
Na vprašanje, ali je dopustno uporabiti videonadzor na delovnem mestu izključno zaradi kontrole izrabe delovnega časa, torej za ugotavljanje, kdaj je delavec na delovnem mestu, smernice Informacijskega pooblaščenca dajejo negativen odgovor. Po mnenju Informacijskega pooblaščenca naj bi šlo za nedopusten videonadzor zaradi pretiranega oziroma nesorazmernega posega v zasebnost zaposlenih. Izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov je namreč z vidika določb 77. člena ZVOP-1 dopustno le v izjemnih primerih, ko je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov in poslovne skrivnosti, pa tega namena ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Evidentiranje delovnega časa s pomočjo videonadzora ne more soditi med tovrstne namene. Dopustno pa je uporabiti posnetke videonadzornega sistema v primeru, ko je videonadzorni sistem nameščen na vhodu v službene oziroma poslovne prostore in zajema tudi registracijski terminal za evidentiranje delovnega časa. Če se posumi, da določeni zaposleni ne evidentirajo delovnega časa skladno s pravili (npr. da gre za posojanje evidenčnih kartic, izhode brez evidentiranja in podobno), je dopustno to preveriti s pomočjo posnetkov videonadzornega sistema . Posamezen incident je torej lahko povod za pregled posnetkov videonadzornega sistema. Nedopustno pa bi bilo snemati zaposlene na njihovih delovnih mestih samo z namenom kontrole izrabe delovnega časa – za takšen videonadzor veljajo strogi pogoji iz 77. člena ZVOP-1.
Tako v slovenski kot v evropski sodni praksi so bili obravnavani primeri, ko je delodajalec namestil prikriti videonadzor z namenom, da določene zaposlene zaloti pri kraji in zoper njih kasneje sproži ustrezne postopke. Sodna praksa kaže, da je takšen prikriti videonadzor dopustno uporabiti le izjemoma. V zadevi KÖPKE proti Nemčiji (http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-101536#{“itemid”:[“001-101536”]) je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo, da je takšen nadzor lahko zakonit, če obstoji utemeljen sum storitve kaznivega dejanja s strani zaposlenega in če tega suma ni mogoče preveriti drugače ali vsaj ne brez velikih stroškov, naporov ali porabe časa. Prikriti nadzor je treba časovno, prostorsko in glede izpostavljenih oseb ustrezno omejiti, pridobljene posnetke pa se lahko uporabi izključno za obravnavo navedenega kaznivega dejanja (v disciplinskem postopku oziroma v sodnem postopku). V praksi to pomeni, da se lahko prikriti videonadzor namesti samo tam, kjer je utemeljeno pričakovati, da bodo pridobljeni dokazi o krajah, in samo za toliko časa, kot je nujno potrebno za pridobitev takšnih dokazov. Namen prikritega nadzora sme biti le v preiskavi konkretnega in resnejšega incidenta, kot je npr. dlje časa trajajoče evidentne kraje zaposlenih, druge možnosti za pridobitev dokazov pa morajo biti pred tem preverjene oziroma izključene. Priporočljivo je tudi, da izvedbo takšnega videonadzora zaupa zasebnemu detektivu oz. zunanji varnostni službi.
V nekaterih prostorih, kot so recimo šolske avle ali pa garderobni prostori v javnih kopališčih, se je postavilo vprašanje, ali je tam dopustno uvesti videonadzor, glede na to, da je v garderobah glede na določbe ZVOP-1 prepovedano izvajati videonadzor. Iz garderobnih omaric v kopališčih so kradli, v šolskih avlah pa ne gre za tipične garderobne omarice, temveč za obešalnike in police, kamor učenci odlagajo vrhnja oblačila in obutev.
Mnenje Informacijskega pooblaščenca je v tem primeru pozitivno. Ločevati je namreč treba med garderobami, kot prostori, v katerih se lahko posameznik preobleče, in garderobnimi omaricami, v katere nato odloži svoja oblačila in obutev. Prepoved izvajanja videonadzora v garderobah se nanaša predvsem na prostore, ki so namenjeni preoblačenju, v katerih posameznik upravičeno pričakuje spoštovanje svoje zasebnosti. Garderobne omarice oziroma police in obešalniki ter prostori pred njimi pa ne sodijo v takšne prostore, zato je tam videonadzor dovoljen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZVOP-1.
Pri določenih oblikah študija na daljavo se kot možnost sistema za namene preverjanja identitete študenta uporablja tudi videonadzor. Informacijski pooblaščenec je v smernicah zapisal, da ker pri temu ne gre za rabo kamer za sistematični nadzor, snemanje opravljanja izpita v tem primeru ne pomeni videonadzora v smislu ZVOP-1, vendar pa vseeno pomeni obdelavo osebnih podatkov v smislu ZVOP-1. Iz navedenega izhaja, da mora za takšno obdelavo osebnih podatkov obstajati pravna podlaga.
Če gre za javni sektor, je glede na določbe 4. odstavka 9. člena ZVOP-1 v konkretnem primeru dopustno obdelovati videoposnetke študentov za namen preverjanja njihove identitete pri opravljanju izpita. Pričakovanje visokošolske institucije, da mora študijske obveznosti opraviti samo študent sam, je utemeljeno in nedopustno je, da te obveznosti namesto posameznega študenta opravi kdo drug. Dolžnost oziroma obveznost visokošolske institucije pri tem je, da vedno preveri identiteto študenta in zagotovi, da bo izpit dejansko opravljal on in ne nekdo drug namesto njega.
Glede na določbe 5. odstavka 74. člena ZVOP-1 mora biti videonadzorni sistem, s katerim se izvaja videonadzor, zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb. Kako mora biti videonadzorni sistem zavarovan, da bo v skladu z ZVOP-1?
Tako za zavarovanje sistema videonadzora kakor tudi za zavarovanje posnetkov veljajo enaka pravila kot za zavarovanje osebnih podatkov na splošno. Zavarovanje urejata 24. in 25. člen ZVOP-1. V primeru pogodbene obdelave, ko npr. izvajanja videonadzora zaupamo zunanjemu izvajalcu, veljajo tudi določbe 2. odstavka 11. člena ZVOP-1, ki terjajo opredelitev postopkov in ukrepov za zavarovanje v pogodbi z zunanjim izvajalcem.
Informacijski pooblaščenec priporoča naslednje ukrepe:
• dostop do prostorov, kjer se hrani posnetke oz. kjer je mogoče pregledovati posnetke, naj bo ustrezno fizično in logično zavarovan ter dostopen zgolj pooblaščenim osebam upravljavca oz. pogodbenega izvajalca videonadzora (npr. varnostne službe);
• če je mogoče, naj se dostop do posnetkov izvaja čez programski vmesnik in ne neposredno – pri tem naj se vsakemu uporabniku dodeli ločen uporabniški račun na podlagi ustrezne politike gesel, pri uporabi pa naj se uporabniki po zaključku dela odjavijo iz sistema;
• vsak dostop do posnetkov naj bo evidentiran (kateri posnetki, kdo, kdaj, za kakšen namen).
Informacijski pooblaščenec posebej odsvetuje možnost neposrednega dostopa do surovih posnetkov in neomejenega kopiranja posnetkov, uporabo istega gesla za vse pooblaščene osebe in uporabo skupinskih dostopnih pravic.
Zbirka posnetkov videonadzornega sistema sicer predstavlja zbirko osebnih podatkov, za katere veljajo splošna pravila glede zavarovanja iz 24. in 25. člena ZVOP-1. To pomeni, da mora biti za zbirko videonadzora določena odgovorna oseba in osebe, ki imajo pravice dostopa do posnetkov. Postopki in ukrepi za zavarovanje morajo biti ustrezni glede na tveganja in naravo osebnih podatkov, ki se jih obdeluje. V primeru, kjer je mogoče, da bodo s pomočjo videonadzora obdelovani tudi občutljivi osebni podatki (npr. videonadzor dostopa v zdravstvene ustanove, verske institucije in podobno), morajo biti tudi ukrepi za zagotovitev celovitosti, zaupnosti in razpoložljivosti posnetkov na višjem nivoju. Zloraba takšnih posnetkov, npr. z javno objavo na spletu ali pa s posredovanjem nepooblaščenim osebam, lahko posamezniku prizadene veliko škode in nepopravljive posledice.