Pravice in obveznosti delavca in delodajalca v zvezi z delom se na splošni ravni urejajo z zakonom in kolektivnimi pogodbami, na individualni ravni pa s pogodbo o zaposlitvi. Pogodbena svoboda je omejena tako, da se stranki s pogodbo o zaposlitvi ne moreta dogovoriti drugače (slabše), kot to določa zakon, kar konkretno pomeni, da je minimalni obseg pravic, ki ga mora delodajalec zagotoviti delavcu, določen z zakonom oziroma z zavezujočo kolektivno pogodbo in zato obsega teh pravic med delodajalcem in delavcem tudi dogovorno ni mogoče zniževati.

Določbe ZDR-1 tako predpisujejo minimalen obseg pravic delavcev, s pogodbo o zaposlitvi, splošnim aktom delodajalca oziroma s kolektivno pogodbo pa se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1. Za javne uslužbence pa velja še dodatna omejitev, ki delodajalcem nalaga, da javnim uslužbencem ne smejo zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenili javna sredstva (16. člen ZJU), kar pomeni, da ravnatelj zaposlenim s pogodbo o zaposlitvi ali splošnim aktom ne sme nameniti več pravic (npr. višjo plačo, več dni dopusta), kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo.