Solidarnostna pomoč v javnem sektorju 2025: Skladno s 6. členom ZMinP minister, pristojen za delo, v Uradnem list RS vsako leto objavi znesek minimalne plače, in sicer je minimalna plača za delo s polnim delovnim časom, opravljeno od 1. januarja 2025, 1.277,72 evra.

Skladno z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/21) je delodajalec dolžan izplačati javnemu uslužbencu solidarnostno pomoč, ki v letu 2025 znaša:

Solidarnostna pomoč pripada v primerih in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi. Do izplačila solidarnostne pomoči je upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. V primeru požara in naravne nesreče, kot jih določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, omejitve iz prejšnjega stavka ne veljajo.

Skladno z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti (Uradni list RS, št. 46/13 in 88/21) članu reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, pripada za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč. Do izplačila solidarnostne pomoči je upravičen član reprezentativnega sindikata, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 oziroma 140 odstotkov minimalne plače. V primeru požara in naravne nesreče, kot jih določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, omejitve iz prejšnjega stavka ne veljajo. Zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči iz prvega odstavka vloži sindikat, na predlog člana, v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti predlog.

V javnem sektorju pravico do solidarnostne pomoči urejajo aneksi h kolektivnim pogodbam poklicev in dejavnosti v javnem sektorju, zato je treba za odgovor na vprašanje ali pripada javnemu uslužbencu solidarnostna pomoč v posameznem primeru vedeti, v kateri del javnega sektorja spada delodajalec, pri katerem je zaposlen javni uslužbenec, saj solidarnostna pomoč pripada javnim uslužbencem v primerih in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi za posamezni poklic ali dejavnost javnega sektorja. Večina kolektivnih pogodb v javnem sektorju sicer določa pravico do solidarnostne pomoči v naslednjih primerih:

• smrt delavca ali ožjega družinskega člana,
• težja invalidnost,
• daljša bolezen,
• elementarne nesreče ali požari.

Pri tem je odsotnost zaradi daljše bolezni praviloma opredeljena kot odsotnost tri ali več mesecev in tudi opredeljeno, da solidarnostno pomoč iz tega naslova, torej zaradi daljše bolezni lahko javni uslužbenec prejme samo enkrat v koledarskem letu. Torej je omejitev prejema solidarnostne pomoči na enkrat letno omejena samo za primer daljše bolezni, ne pa za prejem solidarnostne pomoči nasploh, ne glede na razlog, To pomeni, da če nastopi po daljši odsotnosti zaradi bolezni invalidnost, ni ovir, da bi javni uslužbenec prejel solidarnostno pomoč tudi iz tega razloga, ne glede na to, da je v istem koledarskem letu že prejel solidarnostno pomoč iz drugega razloga, npr. zaradi daljše bolezni. Z razlago h kolektivni pogodbi pa je bilo že tudi sprejeto, da iz razloga težje invalidnosti lahko javni uslužbenec prejme solidarnostno pomoč samo enkrat in sicer ob nastanku invalidnosti (in ne npr. vsako koledarsko leto, kot to velja za daljšo odsotnost zaradi bolezni).