Vprašanje: Učenec, ki je vključen v poseben program vzgoje in izobraževanja, bi se moral voziti z organizirano obliko našega šolskega prevoza. Kapacitete na omenjenem vozilu so zasedene, zato sta starša pristala, da otroka dnevno vozita v šolo. Dogovor za povračilo potnih stroškov (znižana kilometrina) smo dosegli tudi z občino.

Zataknilo se je pri obračunu kilometrov, občina pravi, da se obračunavajo samo dve vožnji dnevno. Dejansko se pa mama vrača domov in prihaja od doma - torej so to štiri vožnje dnevno. Mama je nezaposlena in se dejansko domov vrača in v šolo po otroka prihaja od doma.
Prosim za mnenje.

Odgovor: Sredstva za prevoze učencev osnovne šole v skladu s 56. členom Zakona o osnovni šoli, razen za prevoze učencev s posebnimi potrebami ob pouka prostih dneh, je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo, 118/06 - ZUOPP-A, 36/08, 58/09, 64/09 - popr., 65/09 - popr., 20/11, 40/12 - ZUJF, 57/12 - ZPCP-2D, 2/15 - odl. US, 47/15, 46/16, 49/16 - popr. in 25/17 - ZVaj) dolžna zagotavljati lokalna skupnost. O načinu prevoza se dogovorijo šola, starši in lokalna skupnost.

V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 - ZUJF, 63/13, 46/16 - ZOFVI-K in 49/16 - popr., v nadaljevanju ZOsn) ima učenec pravico do brezplačnega prevoza (in ne povračila stroškov), če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre. Omenjeno določilo velja tudi za učence s posebnimi potrebami, ki jim te pravice ni potrebno določiti v odločbi o usmeritvi, saj se jim le ta zagotavlja na podlagi samega zakona. Za učence s posebnimi potrebami je zakonodajalec v petem in šestem odstavku 56. člena predvidel izjemo, in sicer je določil, da jim brezplačen prevoz pripada ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča do osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi. V konkretnem primeru to pomeni, da v kolikor je prebivališče otroka s posebnimi potrebami od šole oddaljeno več kot štiri kilometre, mu pravica do brezplačnega prevoza pripada na podlagi prvega odstavka 56. člena ZOsn, v kolikor pa je oddaljen manj kot štiri kilometre (izjema), pa mu pravica do brezplačnega prevoza pripada le, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi.

V zvezi z otroci, ki so usmerjeni v posebni program pojasnjujemo, da za njih ravno tako veljajo določila 56. člena zakona, (gre za otroke s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena ZOsn) razen petega in sedmega odstavka, ki ne veljata za učence starejše od 18 let, ki so vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja in uveljavljajo pravice določene v Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Ministrstvo si že nekaj časa prizadeva spremeniti ZOsn v tem delu, saj je tudi upravno sodišče v tem delu že odločilo, da otroku od 18. do 26. let pripada prevoz, ki ga je dolžna zagotoviti lokalna skupnost. Občine na podlagi te sodbe prevoz starejšim od 18 let tudi zagotavljajo.

Nosilec pravice, upravičenec do brezplačnega prevoza domov, ob pouka prostih dnevih, je učenec, otrok s posebnimi potrebami in ne starš, zato se lahko prizna pravica do brezplačnega prevoza le njemu, za pot do kraja šolanja in nazaj.

Če starši finančno ne zmorejo prevoza svojega otroka, se dogovorijo z lokalno skupnostjo in šolo, da zagotovijo vključitev v organiziran prevoz in tako zagotovil pravico do brezplačnega prevoza.