V Uradnem listu RS št. 55/2017 dne 6. 10. 2017 je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih (v nadaljevanju: zakon).
Zakon sledi spremembam, objavljenim v zadnjem Aneksu h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/2017), in delovno mesto pomočnik vzgojitelja v celotnem besedilu zakona nadomesti z novo poimenovanim delovnim mestom »vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja«. Že vrsto let ti strokovni delavci opozarjajo na neskladje med poimenovanjem delovnega mesta in med nazivom pridobljene strokovne izobrazbe po končanem srednješolskem izobraževalnem programu predšolska vzgoja, ko si oseba pridobi naziv vzgojitelj/vzgojiteljica predšolskih otrok. Preimenovanje delovnega mesta se začne uporabljati s 1. 9. 2018 ...
V noveli zakona je spremenjen tudi opis delovne obveznosti vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja. Ključni argumenti spremembe so, da morata oba strokovna delavca v oddelku, torej vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja, prevzeti odgovornost za dejavnosti, ki jih izvajata z otroki, ne glede na to, ali gre za načrtovane dejavnosti, rutinske dejavnosti, dejavnosti na prostem, vključevanje v igro in da zgolj njuna sočasna prisotnost vsaj deloma omogoča delo v manjših skupinah oziroma občasno individualizacijo pri delu s sicer enako starimi, vendar kljub temu lahko zelo različnimi otroki.
Zakon predvideva črtanje, oziroma uskladitev tistih določb Zakona o vrtcih, ki izhajajo iz prvotnega besedila zakona iz leta 1996 in se nanašajo na dejavnost vzgoje in izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami, njihov položaj in njihove pravice. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12 in 41/17 – ZOPOPP) namreč celovito ureja to področje in nima smisla, da se pravna ureditev predšolskih otrok s posebnimi potrebami podvaja.
Novi zakon nadalje vzpostavlja pravno podlago, ki omogoča zainteresiranim podjetjem, ki želijo za svoje zaposlene zagotoviti vzpodbudno delovno okolje in v okviru tega tudi poskrbeti za ustrezno varstvo otrok zaposlenih, da se skupaj z občino in vrtcem dogovorijo o možnosti, da se organizira vrtec v prostorih podjetja. V preteklosti so takšni vrtci pri nas že obstajali. Nekaj se jih je ohranilo do današnjih dni, vendar pa zaradi enakega obravnavanja vseh vpisanih otrok takšen vrtec ostaja dostopen vsem otrokom, ki se želijo vanj vključiti in ne le otrokom, zaposlenih v podjetju, kjer je organiziran vrtec. Z odpravo sedanje ovire se pričakuje, da se bo predvsem v večjih podjetjih in v podjetjih, kjer zaposlujejo mlade starše, organiziralo še več oddelkov javnih vrtcev. Podjetja so namreč pripravljena zagotoviti prostore in vso predpisano opremo za vrtec, igrišča itd., s čemer se razbremenjuje občine, ki so sicer dolžne zagotavljati zadostno število kapacitet v javnih vrtcih. S prehodno določbo se omogoča enostavnejša ureditev medsebojnega razmerja med občino in podjetjem, v prostorih katere že deluje oddelek ali enota javnega vrtca. Na podlagi te prehodne določbe se bo lahko že z veljavnostjo te novele zakona lahko sklenila pogodba o medsebojnih pravicah in obveznostih ter določila možnost, da imajo otroci zaposlenih v konkretnem podjetju prednost pri vključevanju v vrtec, ne da bi zato morali obe pogodbeni stranki uporabljati postopek, ki ga določa zakon, ki ureja javno zasebno partnerstvo.
Sprejeta je bila tudi pravna podlaga za organiziranje javnega vrtca pri visokošolskem zavodu, ki izvaja visokošolski študijski program predšolske vzgoje z namenom, da se sledi pobudam fakultet in javnih vrtcev, da se na ta način omogoči boljše strokovno povezovanje in sodelovanje vrtcev s fakultetami.
Z novim zakonom se občinam omogočajo (za vključevanje otrok iz centralnega čakalnega seznama) krajši roki za odločanje staršev o sprejetju ponujenega prostega mesta v vrtcu, kot veljajo v rednem vpisnem postopku. Po sedaj veljavnem sistemu se šteje, da je pošta dostavljena naslovniku 8. dan od odpreme, potem pa imajo starši še 15 dni časa (skupno torej kar 23 dni), da se odločajo, ali ponujeno prosto mesto v vrtcu sprejmejo ali ne. Če starši ponujeno mesto zavrnejo in ko jih pozove naslednji vrtec (ker so visoko na čakalnem seznamu, je to pogosto), imajo spet naslednjih 23 dni časa za odločitev. Predolgi roki trenutno precej onemogočajo hitrejše vključevanje otrok v vrtce in s tem zapolnitev prostih mest. Po novem lahko občina določi krajši rok za podpis pogodbe z vrtcem, vendar ne krajši kot pet delovnih dni.
Novi zakon nadalje občinam omogoča, da bodo lahko same opredelile, koliko ponudb prostih mest starši lahko zavrnejo oz. pri kateri zaporedni zavrnitvi ponujenega prostega mesta se uvrstijo na zadnje mesto centralnega čakalnega seznama. Določba odpravlja sedanjo težavo, ko prihaja do primerov, ko starši zavrnejo vsa ponujena prosta mesta v vrtcih, ker želijo otroka vpisati le v točno določen vrtec. Na ta način se v praksi pojavlja absurdna situacija, da prostega mesta ne more pravočasno zasesti otrok s centralnega čakalnega seznama, ki bi ga starši vključili v vrtec.
Posebna določba predstavlja pravno podlago občinam za sprejemanje sklepov o popustih in dodatnih ugodnostih, ki jih sprejemajo občine. Revizijsko poročilo o zagotavljanju predšolske vzgoje Računskega sodišča RS navaja, da bi bilo pri obstoječem sistemu financiranja predšolske vzgoje smiselno v kontnem načrtu predvideti tudi poseben podkonto za popuste oziroma druge ugodnosti, ki jih posamezne občine odobrijo staršem pri plačilu cene programov vrtcev. Ta del občine sedaj še ne izkazujejo ločeno, zato ni na voljo podatka, koliko sredstev so starši prihranili v določeni občini na račun odobrenih popustov. Dodatne popuste in ugodnosti sprejme občinski svet občine s posebnim sklepom, ki ima naravo splošnega akta in velja za vse starše. Najbolj pogosti primeri splošnih olajšav v praksi so, da občina za čas odsotnosti otroka iz vrtca v času počitnic plačilo še dodatno zniža, da občina zniža plačila za daljšo odsotnost otroka zaradi zdravstvenih razlogov ter da občina dodatno zniža plačilo za otroke, vključene v oddelek 1. starostnega obdobja. Za pravilno razumevanje teh ugodnosti je potrebno tudi poudariti, da s svojim učinkom vplivajo na vse starše in vrtec občinski sklep upošteva pri izstavitvi računa staršem oziroma pri pripravi zahtevka občini za plačilo subvencije. Druge vrste dodatne ugodnosti, ki jih občine določijo v svojih občinskih aktih, se priznavajo le na podlagi ustreznih dokazil, ki jih predložijo starši, kar pomeni, da se ugotavljajo v postopku odločanja in pri izdaji odločbe (31. in 37. člen ZUPJS). Najpogostejši primeri tovrstnih ugodnosti so, da ima družina najet kredit za rešitev prvega stanovanjskega vprašanja oziroma, da si družina stanovanjsko vprašanje rešuje z gradnjo stanovanjske hiše.
V zakon se nadalje umešča poseben ukrep, s katerim želi država izboljšati delež vključenih otrok v vrtce v letu pred obveznim vstopom v osnovno šolo. Ob dejstvu, da je izven institucionalne vzgoje 9 % otrok v letu pred vstopom v osnovno šolo, bi s ponudbo krajših programov, ki bi bili za starše popolnoma brezplačni, dosegli vključevanje otrok, ki so trenutno izven sistema. Za pravočasno organiziranje izvajanja krajših programov, v katere bodo vključeni otroci leto dni pred vstopom v osnovno šolo in za zagotovitev njihovega financiranja v skladu z razpoložljivimi sredstvi v državnem proračunu, bo poseben podzakonski predpis, ki ga bo izdal minister, pristojen za predšolsko vzgojo, opredelil pogoje za organiziranje, delovanje in financiranje krajših programov.
Sprejeta je bila tudi sprememba dosedanjega četrtega odstavka 34. člena Zakona o vrtcih, ki določa, da se za zasebne vrtce obseg sredstev izračuna na podlagi povprečnih kazalcev, ki veljajo za območje Republike Slovenije, tako da se v primeru, kadar občina nima določene cene programa v javnem vrtcu, ki ga sicer izvaja zasebni vrtec, uporabi povprečna cena istovrstnega programa, ki velja na območju Republike Slovenije na dan 1. septembra tekočega leta.
Z določbo novele zakona se spreminja dosedanji 35. člen zakona, tako da se jasno vzpostavlja zahteva po zagotovitvi obsega delovne obveznosti za vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja in vzgojitelja, delovnih razmerij in določitvi plač zaposlenih v zasebnih vrtcih v skladu z zakoni in podzakonskimi predpisi na enak način, kot to velja za zaposlene v javnih vrtcih. Praksa namreč kaže tako na področju delovnih razmerij, kot tudi plač zaposlenih, na številne odmike od uporabe te zakonodaje v zasebnih vrtcih, kar ugotavljajo inšpekcijske službe.
Sprejet zakon v nadaljevanju poenostavlja sedanje prezahtevne izobrazbene pogoje za varuha predšolskih otrok, in sicer za tistega, ki izpolnjuje predpisane izobrazbene pogoje za strokovnega delavca na področju vzgoje in izobraževanja. Zakon še naprej ohranja pogoj, da mora oseba imeti končan najmanj program srednjega strokovnega ali splošnega izobraževanja z dodatno poklicno kvalifikacijo, opušča pa pogoj o opravljenem strokovnem izpitu na področju vzgoje in izobraževanja. S predlagano rešitvijo se po vsebini izenačujejo zahtevani pogoji za registracijo varuha predšolskih otrok na domu.
Z namenom odprave administrativnih ovir in zagotovitve pravice do subvencije znižanega plačila vrtca vsem staršem, ki jim ta pravica po zakonu pripada in jo lahko uveljavljajo, predlog zakona prinaša rešitev, da začne pravica do znižanega plačila vrtca veljati z dnem vključitve otroka v vrtec, če jo starši uveljavljajo najkasneje v roku 60. dni od vključitve otroka v vrtec, višina znižanega plačila pa naj bi veljala celotno obdobje otrokove vključitve v vrtec in se spremenila le v primeru, ko se spremenijo vsa dejstva in okoliščine, na katerih temelji odločba o znižanem plačilu in se staršem izda novo odločbo.
Zakon s predlagano novelo tudi dosledno razmejuje različne oblike predšolske vzgoje, ki so podvržene ureditvi v krovnem zakonu (ZOFVI) in v ZVrt in ki so: javni in zasebni vrtci, zasebni vzgojitelji in varuhi predšolskih otrok na domu. Vse druge aktivnosti, ki so se v zadnjem času zelo razširile na tržišču, npr. organizacija rojstnodnevnih zabav za otroke, različne animacije otrok v času počitnic, praznikov, dopustovanja, priložnostno varstvo otrok v nakupovalnih centrih, itd., pa po mnenju predlagatelja ne sodijo na področje predšolske vzgoje, saj so namenjene prostočasnim aktivnostim otrok. Novela zakona zato izrecno izvzema iz pravne ureditve predšolske vzgoje tudi vse izvajalce storitev varstva na otrokovem domu. Pri tej obliki gre namreč za povsem zasebno pravno razmerje med izvajalcem storitve in naročnikom, zato je tveganje in odgovornost za izbiro storitve v celoti na strani staršev, ki se na tržišču svobodno odločajo za tovrstno ponudbo.
Po novem se tudi predlaga, da se za ohranitev namena »varuha predšolskih otrok na domu« zaostrijo pogoji, in sicer tako, da se lahko varstvo otrok opravlja le v stanovanjskih prostorih in ne več tudi v drugih prostorih, ki izpolnjujejo pogoje, predpisane za vrtce ter da se jasno določi, da morajo prostori in oprema, ki se uporabljajo za varstvo otrok, izpolnjevati minimalne pogoje, ki jih določa Pravilnik o vzgojno-varstvenih družinah (Uradi list RS, št. 64/1996). Nekajletna praksa je namreč pokazala zelo veliko zanimanje za registracijo varuha predšolskih otrok na domu.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami je v 18. členu, kot izvajalce programov za predšolske otroke, ki se odvijajo v razvojnih oddelkih, predvidel tudi javne zavode za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki jih ustanovi država. Zavodi imajo tako prostorske kot tudi kadrovske pogoje, da organizirajo razvojne oddelke, na ta način pa lahko pomembno dopolnijo javno mrežo razvojnih oddelkov, ki lahko v določenih lokalnih okoljih predstavlja za občine težavo za organiziranje razvojnega oddelka. V primerih, ko bo zaradi smotrnosti in gospodarnosti mogoče organizirati razvojni oddelek v javnem zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, takšen oddelek tudi ustanovi, hkrati pa je potrebno zagotoviti tudi financiranje plačila programa za vključenega predšolskega otroka s strani domicilne občine. Zakon tako tudi določa, da se kot osnova za obračun plačila staršev in občine plačnice uporablja povprečna cena programa razvojnega oddelka oziroma povprečna cena istovrstnega programa za druge, enako stare otroke, ki se izračunata iz veljavnih cen programov, ki so jih sprejele občine in veljajo na dan 1. september tekočega leta.
Ker v praksi obstaja tveganje, da se veliko število otrok varuje pri izvajalcih, ki ne zagotavljajo ustreznih pogojev za vzgojo in varstvo otrok (npr. izobrazba kadra, ustrezni prostori in oprema, upoštevanje normativa o številu otrok v oddelku, itd.) so z novelo zakona dodane nove globe za tovrstne prekrške.