Predpostavke kazenske odgovornosti ravnatelja

Kazenska odgovornost ravnatelja je odgovornost ravnatelja za ravnanje, ki ima vse znake določenega kaznivega dejanja.

V skladu s 16. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) je kaznivo dejanje človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca. Iz navedene definicije izhaja, da je ravnatelj lahko kazenskopravno odgovoren, če stori:

• dejanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje, pri čemer pa je kaznivo dejanje lahko storjeno s storitvijo ali opustitvijo. Z opustitvijo je določeno kaznivo dejanje storjeno, če storilec opusti dejanje, ki bi ga moral storiti oziroma, če ne gre za opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice;
• je kriv za kaznivo dejanje. Kriv pa je storilec, ki stori kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti pri tem pa se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom. Krivda je tako sestavljena iz dveh elementov:
• naklepa ali iz malomarnosti in
• zavedanja storilca oziroma možnosti zavedanja, da storilec pri izvrševanju določenega kaznivega dejanja ravna v nasprotju s pravom.

KZ-1 v 25. členu ureja dve obliki naklepa, in sicer je kaznivo dejanje storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (navedeni naklep je tako imenovani neposredni naklep) ali pa če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da taka posledica nastane (v takem primeru govorimo o tako imenovanem morebitnem naklepu). Kaznivo dejanje pa je storjeno iz malomarnosti, če storilec ne ravna s potrebno pazljivostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnosti moral, in je zmožen kaj storiti ali opustiti. Kaznivo dejanje je tudi storjeno iz malomarnosti in ne z naklepom, kadar lahko storilec pričakuje prepovedano posledico, vendar vanjo ne privoli, posledica pa nastane, ker je iz lahkomiselnosti pravočasno ne odvrne.

Za dejanje iz malomarnosti se kazensko lahko odgovarja zgolj, če je to v zakonu izrecno predvideno, v vseh drugih primerih pa se kot kazniva dejanja kaznujejo zgolj naklepna dejanja.

Ravnatelj lahko predvsem stori katero izmed kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila iz 257. do 268. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1)¹ . Navedena kazniva dejanja lahko namreč storijo uradne osebe in/ali javni uslužbenci.

V tej zvezi se je Vrhovno sodišče RS v zadevi sodbo I Ips 159/2007 ukvarjalo tudi s vprašanjem, ali je ravnatelj uradna oseba, in ugotovilo, da je opravljanje njegovega dela mogoče šteti za opravljanje uradne dolžnosti, če se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi osnovnošolskemu izobraževanju in v tej zvezi navedlo naslednje pomembne ugotovitve: »Pravna podlaga za presojo vprašanja, ali ima ravnatelj osnovne šole status uradne osebe, je lahko le 3. točka drugega odstavka 126. člena KZ (sedaj podobno besedilo vsebuje 4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1). Ta določa, da je uradna oseba po tem zakoniku lahko tudi "druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, ki ji jih daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži." Vrhovno sodišče je vprašanje obsega pomena 3. točke drugega odstavka 126. člena KZ med drugim presojalo v sodbi I Ips 146/98 z dne 29. 8. 2002. Ob izhodišču, da te določbe ni dopustno razlagati ekstenzivno, je v zvezi s položajem učitelja med drugim presodilo, da pedagoška dejavnost sama po sebi ne predstavlja opravljanja uradne dolžnosti. Tudi učitelj pa bi lahko po stališču navedene sodbe imel v določenih primerih lastnost uradne osebe, ko na primer izdaja spričevala in druge uradne listine, pri čemer bi veljal takšen status le v zvezi s temi dolžnostmi, ne pa tudi ob opravljanju pedagoškega dela. Status uradne osebe torej ni nekaj, kar obstaja samo zase, temveč le v povezavi s storjenim oziroma opuščenim dejanjem, ki pomeni zlorabo uradnega položaja (samega po sebi) oziroma zlorabo z njim povezanih uradnih pravic. Obdolžencu se očita opustitev priprave letnega delovnega načrta (ki po 31. členu ZOsn vsebuje tudi obseg strokovnega izpopolnjevanja učiteljev) in njegove predložitve svetu osnovne šole, ter odobritev izplačila stroškov ekskurzije v breme osnovne šole. Zahteva za varstvo zakonitosti se osredotoča na drugi (aktivni) del očitka, ki se, ob upoštevanju, da je posamezne pristojnosti ravnatelja težko strogo ločiti, pretežno nanaša na njegovo poslovodno funkcijo. Osnovnošolsko izobraževanje je namreč že na podlagi drugega odstavka 57. člena Ustave RS obvezno in se financira iz javnih sredstev. Vire financiranja vzgoje in izobraževanja podrobneje opredeljuje 78. člen ZOFVI, in sicer gre za javna sredstva, sredstva ustanovitelja (v konkretni zadevi Mestne občine M.), prispevke gospodarskih združenj in zbornic, neposredne prispevke delodajalcev za izvajanje praktičnega pouka, donacije idr. Na tej podlagi torej glavnino sredstev za delo šole prispevata državni in lokalni proračun, razmejitev financiranja pa je natančno urejena v 81. členu (državni proračun) oziroma 82. členu (lokalni proračun) ZOFVI. Po izrecni določbi 79. člena ZOFVI porabo javnih sredstev v vzgoji in izobraževanju nadzoruje Računsko sodišče Republike Slovenije, namensko porabo sredstev v šolah pa nadzoruje (tudi) organ šolske inšpekcije. Javni zavodi, katerih ustanovitelj je država ali lokalna skupnost, torej tudi Osnovna šola M., poleg tega v skladu s 6. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o javnih financah (ZJF) spadajo med posredne proračunske uporabnike. Ti so v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZJF enako kot neposredni proračunski uporabniki (državni organi ipd.) dolžni vzpostaviti še sistem notranjega nadzora javnih financ. Takšen nadzor je namenjen zagotovitvi, da finančno poslovodenje deluje v skladu z načeli zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti (drugi odstavek 99.a člena ZJF) oziroma da bodo sredstva zavarovana pred izgubo, oškodovanji in prevarami (drugi odstavek 100. člena ZJF), zanj pa je odgovoren predstojnik posrednega uporabnika (prvi odstavek 100. člena ZJF). Poleg tega je odgovornost ravnatelja za zakonitost dela po določbi 18. alinee prvega odstavka 49. člena ZOFVI izrecno poudarjena tudi pri zastopanju in predstavljanju šole navzven. Na navedeni podlagi je ravnatelj kot poslovodni organ javne osnovne šole odgovoren za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi. Ta odgovornost je primerljiva z odgovornostjo predstojnikov neposrednih proračunskih uporabnikov (drugi odstavek 65. člena ZJF), katerih položaj uradne osebe bo praviloma temeljil na določbi 2. točke drugega odstavka 126. člena KZ (uradna oseba pri državnem organu). Vrhovni državni tožilec ima zato prav, da ima ravnatelj lahko lastnost uradne osebe oziroma da je očitana (po vsebini poslovodna) opravila, mogoče šteti za opravljanje uradne dolžnosti, če se nanašajo na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi osnovnošolskemu izobraževanju. V zvezi s tem velja dodati, da je v osmi alinei sedmega odstavka 81. člena ZOFVI izrecno določeno, da se sredstva za izobraževanje in izpopolnjevanje strokovnih delavcev zagotavljajo iz državnega proračuna.

Je pa ravnatelj v vsakem primeru javni uslužbenec² .

Pri ravnateljih bosta kot posledici kršitve njihovih dolžnosti lahko prišli v poštev predvsem kaznivi dejanji zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 in nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1.

Za kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic gre:

• če ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec – kot smo omenili zgoraj, je ravnatelj v določenih primerih lahko uradna oseba, v vsakem primeru pa se šteje za javnega uslužbenca, saj je zaposlen v javnem zavodu,
• če je uradna oseba storila dejanje, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo. Navedeno kaznivo dejanje se lahko stori zgolj naklepno, in sicer mora biti podan poseben obarvan naklep (dolus coloratus), to je namen sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejati škodo,
• če ravnatelj izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti.

Za navedeno kaznivo dejanje se storilca lahko kaznuje z zaporom do enega leta. Če storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzroči večjo škodo³ ali huje prekrši pravice drugega, se ga kaznuje z zaporom do treh let.

Uradno osebo ali javnega uslužbenca, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

Enako kot v prejšnjem odstavku se kaznuje storilca iz prejšnjega odstavka, ki izkoristi svoj položaj ali vpliv za nezakonito povečanje lastnega premoženja v večji vrednosti.

Če je storilec z dejanjem iz tretjega in četrtega odstavka pridobil sebi ali komu drugemu veliko protipravno premoženjsko korist⁴ in je hotel pridobiti tako korist, se ga kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

Za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi pa gre:

• če ga stori uradna oseba⁵ ,
• ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi in
• ki predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in
• res nastane kršitev oziroma večja škoda.

Za navedeno kaznivo dejanje je tako pomembno tudi zavedanje storilca o tem, da zaradi njegovega nevestnega dela lahko pride do hujše kršitve pravic drugega ali škode.

Storilca tega kaznivega dejanja se lahko kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.