Šola oziroma vrtec in ravnatelj sta v medsebojnem poslovnem (pogodbenem, obligacijskem) razmerju, ki nastane s tem, ko šola oziroma vrtec (pristojni organ šole oziroma vrtca) ravnatelja na podlagi njegovega soglasja imenuje za to funkcijo. Šola oziroma vrtec in ravnatelj vsebino medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z vodenjem šole oziroma vrtca uredita s pogodbo o zaposlitvi. Poslovno razmerje med šolo in ravnateljem ima značilnosti mandatnega razmerja (1. odstavek 766. člena OZ) oziroma delovno pravnega razmerja. Zato se glede vprašanj, ki niso urejena s posebnimi pravili predvsem uporabljajo določbe delovno pravne zakonodaje in določbe OZ glede predpisane skrbnosti.
Na podlagi tega razmerja je ravnatelj dolžan voditi posle šole oziroma vrtca s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in izpolnjevati druge obveznosti, ki so določene s pogodbo med ravnateljem in šolo oziroma ki so predpisane z zakonom. Če ravnatelj krši svoje obveznosti, nastopi tako imenovana poslovna odškodninska odgovornost, za katero je značilno, da ima temelj (podlago) v kršitvi pogodbenega razmerja, ki ga ima ravnatelj sklenjenega s šolo. Poslovna odškodninska odgovornost se od neposlovne odškodninske odgovornosti razlikuje v tem, da je temelj za odškodninsko odgovornost ravnatelja v kršitvi pogodbenega razmerja, med tem ko pri neposlovni odškodninski odgovornosti med odgovorno osebo in oškodovancem pred nastopom škodnega primera pogodbeno razmerje ni vzpostavljeno, ampak je v tem primeru temelj odgovornosti kršitev zakonske prepovedi povzročanja škode oziroma kakega drugega pravnega predpisa (na primer: kršitve ZFPPIPP).
Ravnatelj lahko odškodninsko odgovarja, če so izpolnjene naslednje tri predpostavke:
Oškodovanec prevzema trditveno in dokazno breme glede vseh prej navedenih predpostavk in mora ravnatelju dokazati protipravnost njegovega ravnanja, nastanek škode in vzorčno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.
Ravnatelj pa se lahko razbremeni svoje odgovornosti, če bo dokazal, da je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo. 4. odstavek 28. člena ZFPPIPP tako smiselno določa, da so ravnatelji prosti odškodninske odgovornosti, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja zavodov. Najpogostejši razbremenitveni razlog je torej v tem, da je ravnatelj pri opravljanju svojih nalog ravnal z ustrezno skrbnostjo. Pri presoji skrbnosti ravnatelja je treba izhajati iz tega, da je obveznost ravnatelja, da si zgolj v zadostni meri prizadeva doseči uspeh, ne odgovarja pa, da bo ta uspeh tudi vedno dosežen. Upoštevati je namreč treba, da je ravnateljevo delovanje usmerjeno v prihodnost in da deluje v pogojih, kjer vse okoliščine niso vedno predvidljive. Šola oziroma vrtec je namreč pri svojem poslovanju izpostavljena številnim tveganjem, ki jih ravnatelj vedno ne more vseh predvidevati oziroma upoštevati, je pa dolžan poslovanje organizirati tako, da se vsa tveganja, ki jim je šola oziroma vrtec izpostavljena, ustrezno upravljajo in da je negativni vpliv tveganj omejen oziroma minimiziran. Glede na navedeno je pomembno tudi, da izpolnitev določenega tveganja še vedno ne pomeni, da je ravnatelj ravnal neskrbno oziroma protipravno, ampak je v vsakem posamičnem primeru treba preveriti, ali je ravnatelj v skladu z dolžno skrbnostjo storil vse potrebno, da bi se določenemu tveganju izognil oziroma njegov vpliv omejil, pa je to tveganje kljub temu nastalo.
Ravnatelj se lahko sklicuje tudi na razbremenitev odgovornosti iz razlogov, navedenih v 240. členu OZ, v skladu s katerim je ravnatelj lahko prost pred odgovornostjo tudi, če dokaže, da ni pravilno izpolnil obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ni mogel izogniti. Gre torej za vse tiste okoliščine (tveganja), ki jih je ravnatelj dolžan upoštevati pri izvajanju nalog, vendar kljub njihovemu ustreznemu upoštevanju nastopijo in pri tem ravnatelj dokaže, da jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Odškodninsko tožbo zoper ravnatelja za povzročeno škodo lahko vloži:
Šola oziroma vrtec pa bo lahko uveljavljala povračilo škode od ravnatelja v dveh primerih:
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo ravnateljev za škodo, ki je nastala šoli, je javno dostopen judikat Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VDS Sodba in sklep Pdp 1440/2006. V tej zadevi toženec, ki je opravljal delo ravnatelja šole, za določeno šolsko leto z delavko ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, zato se je njena pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila pred tem, štela za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Nastop te zakonske domneve je delavka uveljavljala v sodnem sporu zoper tožečo stranko, v katerem se je tožeča stranka z delavko poravnala in so ji nastali določeni stroški, torej škoda, katere povračilo je utemeljeno zahtevala od ravnatelja kot odgovorne osebe. Toženec je dolžan plačati odškodnino le v višini stroškov, ki so bili potrebni za sodni spor, in ne v višini vseh stroškov, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z zastopanjem njenega pooblaščenca in pooblaščenca te delavke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 1. odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa, da je delavec, ki na delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Ugotovilo je, da toženec, ki je opravljal delo ravnatelja šole, za šolsko leto 2003/2004 z delavko J. M. ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, zato se je njena pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila pred tem, torej za šolsko leto 2002/2003, po določbi 54. člena ZDR štela za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Nastop te zakonske domneve je J. M. uveljavljala v sodnem sporu zoper tožečo stranko, v katerem so tej nastali določeni stroški, torej škoda, katere povračilo zahteva v tem postopku od toženca kot odgovorne osebe. Za utemeljenost zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske obveznosti toženca: škode, nedopustnega ravnanja, vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo ter odgovornosti oziroma krivde povzročitelja v obliki vsaj hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je bilo toženčevo ravnanje nedopustno, saj ni pravočasno poskrbel za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z J. M., čeprav je bil kot ravnatelj po določbi 1. odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami in dopolnitvami) med drugim pristojen za odločanje o sklepanju delovnih razmerij zaposlenih. Takšno ravnanje je mogoče oceniti kot hudo malomarno, saj svoje funkcije ni opravljal dovolj skrbno, torej najmanj tako, kot se pričakuje od povprečnega človeka na tem delovnem mestu. Prav tako je podana vzročna zveza med opisanim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Ker toženec ni poskrbel za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavko J. M., je ta v sodnem sporu zoper tožečo stranko uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je na delovnem mestu učitelja zaposlena za nedoločen čas ter da jo je dolžna tožeča stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 9. 2004 dalje obračunati in izplačati vse prejemke iz delovnega razmerja. V tem postopku, ki ga je vodilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, pod opravilno številko Pd 75/2004, sta stranki dne 2. 3. 2005 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo J. M. povrnila pravdne stroške v višini 455.955,00 SIT. Poleg tega pa je tožeča stranka morala poravnati tudi stroške svojega pooblaščenca.
Posebno tveganje pri šoli obstaja v zvezi z mladoletniki, ki so zaupani v varstvo šolo. Posebej za mladoletnike namreč velja, da so nepredvidljivi in da lahko bodisi povzročijo škodo tretjim osebam bodisi jim je povzročena škoda, za kar vse lahko odgovarja šola oziroma vrtec. Glede na navedeno bo v nadaljevanju podrobneje predstavljena odgovornost šole oziroma vrtca in še posebej odgovornost šole oziroma vrtca za mladoletnike.
Šola oziroma vrtec bo odgovarjala za škodo, če bodo izpolnjene naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti:
Splošno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo odgovarja za svoja dejanja ali opustitve. Odškodninsko pravo pa določa izjeme od tega splošnega načela s pravili o odgovornosti za drugega. Takšna izjema je tudi odgovornost za delavce. Iz 147. člena OZ izhaja, da šola oziroma vrtec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, če je delavec v šoli delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če šola oziroma vrtec dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Če bo torej delavec šole oziroma vrtca v okviru svojega dela za šolo povzročil škodo tretji osebi, bo šola oziroma vrtec za to škodo odgovarjala, razen če bo dokazala, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.
V tej zvezi je relativno obsežna sodna praksa, ki se nanaša predvsem na odgovornost šole oziroma vrtca za škodo v primeru kršitve nadzorstvene dolžnosti. Potrebno varstvo in nadzorstvo (v nadaljevanju: nadzorstvena dolžnost) je pravni standard, kar pomeni, da je treba v vsakem konkretnem primeru določiti potrebna varstvena in nadzorstvena dejanja. Stopnja in obseg potrebnega varstva ter nadzora je odvisna od: starosti otroka, duševne zrelosti in osebnih lastnosti otroka, število nadzorovanih otrok ter vedenja o psihofizičnem stanju otroka v času opravljanja varstva oziroma nadzora nad njim. Do kršitve nadzorstvene dolžnosti šole oziroma vrtca bo prišlo npr. v primeru poškodbe pri teku zaradi udrtin na atletski stezi, zaradi zaledenelih površin okoli šole oziroma vrtca, zaradi neustrezne organizacije na izletih. V zvezi s kršitvijo nadzorstvene dolžnosti se predvsem postavlja vprašanje, kdaj je šola oziroma vrtec dolžan izvajati nadzorstveno dolžnost. Nedvomno je to čas pouka, čas šolske prireditve in čas odmorov. Bolj je vprašljivo, ali šola oziroma vrtec krši nadzorstveno dolžnost, če otrokom dovoli udeležbo na določeni prireditvi, ki pa npr. ni predvidena kot šolska obveznost. V tem primeru tudi šola oziroma vrtec prevzame del odgovornosti za otroke, zato bi v takšnih primerih bilo smiselno seznaniti starše z naravo prireditve in pridobiti soglasje staršev za udeležbo na takšni prireditvi in s tem šolo razbremeniti morebitne odgovornosti. Če starši namreč dajo dovoljenje za udeležbo na določeni prireditvi, ki ni predvidena kot šolska obveznost, potem šola ne more odgovarjati za morebitne poškodbe, ki nastopijo na prireditvi, ki sicer ni pod nadzorom šole oziroma vrtca. Kot omenjeno, bistveno v tej zvezi pa je, da se prireditev ne odvija na šolskem prostoru in učenci oziroma dijaki niso v spremstvu učiteljev ter da ne obstaja dolžnost nadzora s strani šole oziroma učiteljev in se ta nadzor tudi ne izvaja.
Kot je bilo uvodoma omenjeno, šola oziroma vrtec ni dolžen zgolj zagotavljati nadzora nad učenci, ampak predvsem vzgojo in izobraževanje, zato bi teoretično šole oziroma vrtec lahko odškodninsko odgovarjal tudi, če bi neustrezno izvajal vzgojo in izobraževanje. Škoda bi se v tem primeru lahko kazala v pomanjkanju znanj, kar bi zmanjševalo poklicne zmožnosti otrok. Med takšne primere kršitev bi lahko uvrstili primer, da se učitelj ne pripravlja na delo z učenci, ni ustrezno usposobljen, krši svoje delovne obveznosti ( redno zamuja na delo, ne izvaja vsebin vzgojno-izobraževalnega programa, krši pravila ocenjevanja, šolskega reda) Vendar je treba ugotoviti, da so takšne tožbe redke oziroma jih v slovenski sodni praksi sploh ne zasledimo. Problem je namreč, da je težko dokazati predpostavke odškodninske odgovornosti, predvsem pa škodo in vzročno zvezo. Posledice neustreznega izobraževanje so namreč daljnosežne, neugodne posledice v obliki zmanjšane zmožnosti zaposlitve pa so lahko tudi posledice drugih vzrokov in ne zgolj neustreznega izobraževanja. Možnosti takšnih tožb pa seveda ni mogoče izključiti in tudi na tovrstno škodo je treba računati. Ob morebitni ugotovitvi odgovornosti bi za škodo odgovarjala lahko šola in vrtec, ravnatelj, ker je opustil dolžno skrbnost nadzora, in strokovni delavec, ki je s svojim nevestnim ravnanjem, nesposobnostjo ali celo kršitvami predpisov, škodo povzročil.
VSL Sodba II Cp 2338/2009
Dejansko stanje je bilo takšno, da se je šestletni tožnik 26. 6. 2003 poškodoval med igro na igralu 'vlakec' v vrtcu v D. Po ugotovitvah sodišča se je z roba navedenega igrala, visokega okoli 1,5 metra, ki je namenjen plezanju in tudi skakanju, iz sedečega položaja odrinil do veje drevesa, na njej zanihal, nato pa zaradi zloma veje padel in si zlomil podlaht desne roke.
Tožeča stranka je trdila oziroma očitala toženi stranki krivdno odgovornost, in sicer zato, ker naj bi vzgojiteljica zaradi precejšnje oddaljenosti od igrala, sedenja pri mizi in pogovarjanja z drugimi vzgojiteljicami opustila dolžni nadzor in ker zavarovanka tožene stranke ni pravočasno (pred tožnikovim padcem) odstranila vira nevarnosti –bodisi igrala ali veje drevesa. Trdila je, da so se otroci že pred nezgodo igrali na opisan način in je bilo zato mogoče skok predvideti. Tožena stranka se je na drugi strani branila z ugovorom, da je njen zavarovanec ravnal skladno s profesionalno skrbnostjo, pravilno izvajal potrebni nadzor nad otroki in da je bil padec nenaden in nepredvidljiv, torej posledica nesrečnega naključja, za katerega tožena stranka ne odgovarja.
Glede na tako trditveno podlago strank je prvo sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz pravil 147. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki govori o odgovornosti delodajalca za svoje delavce, kadar ti pri delu ali v zvezi z njim povzročijo škodo tretji osebi. V takih primerih odgovarja za škodo delavčev delodajalec (in posledično njegova zavarovalnica, če ima tako kot v obravnavanem primeru civilno odgovornost zavarovano), razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (1. odst. 147. čl. OZ). Merilo, ali je ravnanje delavca pravilno oziroma tako kot je treba, se presoja po strožjih merilih – to je po skrbnosti – dobrega strokovnjaka. Ta mora ravnati po pravilih svoje stroke in običajih (2. odst. 6. čl. OZ). Škodno dejanje je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od delodajalca, v obravnavanem primeru vzgojno varstvenega zavoda. V zvezi s profesionalnimi dolžnostmi vzgojiteljev pri izvajanju nadzora nad otroki se je oprlo še na določbe Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami, glede zahtevanih tehničnih pogojev o urejenosti igrišč pa na določila Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (Ur. l. RS, št. 73/2000 s spremembami).
Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik igral na igralu 'vlakec', ki je bilo primerno vzdrževano in tudi ustrezno oddaljeno od drevesa, kar med strankama niti ni bilo sporno. Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča sta igro okoli 20 otrok, razpršenih po igrišču, vizualno nadzorovali in jih varovali vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice, kar je bilo skladno s predpisi in je ustrezalo varnim pogojem izvajanja varstva otrok. Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča, s katerimi se pritožbeno strinja, je do škodnega dogodka prišlo ob sicer običajni igri otrok na nenevarnem igralu, in sicer potem, ko se je tožnik iz sedečega položaja na vlaku odrinil od njegovega roba do veje drevesa, na njej zanihal, ta pa se je zlomila in je zato padel. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno, da je bil tožnikov premik nenaden, za vzgojiteljice glede na običajen potek igre, ki takih premikov ni obsegal, nepredvidljiv in neprepričljiv tudi, če bi bila vzgojiteljica tik ob igralu. Tožnikove navedbe, da so se otroci že prej igrali tako, so bile namreč ovržene že z izpovedbo tožnika samega. Povedal je namreč, da se je tako igral le takrat. Oporo za zaključek, da se ne prej ne kritičnega dne otroci niso igrali na zatrjevani (nevarni) način, pa je imelo prvo sodišče tudi v pisni prijavi škodnega dogodka in izpovedbi vzgojiteljice. Glede na tožnikovo izpovedbo ji je utemeljeno verjelo, da ni opazila, da bi kritičnega dne otroci poskušali skakati z igrala na drevo. Zato je pravilna dokazna ocena prvega sodišča, da se igra ne prej ne kritičnega dne ni izvajala na nevarni način, ki bi terjal posredovanje in prepoved vzgojiteljice. Ne more je omajati pritožnikovo drugačno ocenjevanje tožnikove izpovedbe, pa tudi sklicevanje na izpovedbo njegovega očeta ne. Ta je namreč o dogodku izpovedoval le po sinovem pripovedovanju, ne pa iz svojih izkušenj, ker je na kraj dogodka prišel šele po tožnikovem padcu.
Na podlagi pravilno in popolno ocenjenih dokazov in celotnega procesnega gradiva je torej prvo sodišče zanesljivo zaključilo, da je bilo nadzorstvo vzgojiteljic nad igro otrok tako, kot je bilo treba in da je treba škodni dogodek pripisati nesrečnemu naključju. To pa pomeni, da je tožena stranka uspela dokazati, da je storila vse, kar je bilo v danih okoliščinah mogoče, da ne bi prišlo do škodnega dogodka.
Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je treba predšolskim otrokom za razvoj gibalnih spretnosti, socialne prilagodljivosti in podobnega zagotoviti prosto gibanje, igre na zelenicah in igralih (npr. sodba VSRS II Ips 342/94). Vse to pa je tudi v vsakem ustrezno organiziranem okolju (celo pri skrbnem varstvu doma) povezano z določenim tveganjem, ker ni mogoče izključiti nesrečnih naključij[1] . Prav do takega primera je po ugotovitvah prvega sodišča, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, prišlo v obravnavanem primeru. Tožnikovega padca ni bilo mogoče pričakovati ne glede na dejstvo, da je bila v bližini igrala veja drevesa, na katero je skočil tožnik.
VSL sodba II Cp 4925/2006
M. M., roj. leta 1992, je bil dne 27. 7. 1998, kot gojenec krškega vrtca na letovanju v F. Zanj je bila odgovorna vzgojiteljica M. Š., ki je imela v skupini šest otrok. Dne 27. 7. 1998 so imeli naporen dan, saj so se dopoldne kopali, popoldne pa so bili z jadrnico v P. Zvečer okrog 19.30 ure so se zadržali na igrišču, na katerem so se zaradi betonske podlage igrali redko. Vzgojiteljice so imele nad otroki dober pregled. Š. je bila od tožnika, ki se je nahajal pri toboganu, oddaljena dva ali tri metre. Tožnik je hodil okrog tobogana in si ni našel zaposlitve. Iskal je družbo, s kom bi se igral ali kam bi šel. Tožnik je v času, ko je bil pri toboganu, padel. Padca ni videl nihče. Domnevano pa je, da je padel z železne prečke na toboganu. Pri padcu je dobil poškodbo – zlom zunanje grče leve nadlahtnice.
Nadzorstvena dolžnost
Dolžnost tožene stranke, kot organizatorja letovanja otrok, je bila, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki, ki so se letovanja udeležili. Potrebno varstvo in nadzorstvo je pravni standard, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru treba določiti potrebna varstvena in nadzorstvena dejanja vzgojitelja. Stopnja in obseg potrebnega varstva ter nadzora je odvisna od: starosti otroka, duševne zrelosti in osebnih lastnosti otroka, število nadzorovanih otrok ter vedenja o psihofizičnem stanju otroka v času opravljanja varstva oziroma nadzora nad njim.
Glede na ugotovljene okoliščine:
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker je njena delavka dne 27. 7. 1998 opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad tožnikom in je zaradi tega prišlo do škodnega dogodka, v katerem se je tožnik poškodoval, je zato pravilen. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna na podlagi določila 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Iz gornjih navedb jasno izhaja, da delavka tožene stranke ni ravnala tako kot bi morala. Delavka tožene stranke tožniku ni priskrbela zaposlitve, čeprav je glede na okoliščine, v katerih je bil tožnik, vedela, da bi mu jo morala najti.
144. člen OZ določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole oziroma vrtca ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma vrtec oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Če odgovarja za škodo tudi mladoletnik, je odgovornost solidarna.
V konkretnem primeru, ki ga je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru v zadevi VSM Sodba I Cp 2427/2009 je mladoletni prvi toženec med odmorom v srednji šoli poškodoval tožnika tako, da mu je skozi pihalnik, narejen iz ogrodja kemičnega svinčnika, v oko ustrelil buciko. Sodišče je v tej zvezi ugotovilo, da šola po prvem odstavku 144. člena OZ odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod njenim nadzorstvom, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost šole (odgovornost ne glede na krivdo), pač pa za krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Odgovarja, če opusti dolžno nadzorstvo, pri čemer mora sama dokazati, da ga ni opustila ali da bi škoda nastala tudi ob skrbnem nadzorstvu. V konkretnem primeru je višje sodišče zaključilo, da je učenec, ki je povzročil poškodbo, problematičen učenec. Zgolj problematičnost sicer ni odločilna, saj šola res ne more imeti dijakov ves čas pod neposrednim nadzorom, vendar šola kako drugače ni izkazala skrbnega spremljanja vedenja dijakov med odmori in občasnih kontrol, ki so potrebne. V pritožbi z argumenti, da je stalen nadzor nedopusten, ker je treba dijakom pustiti zadosti svobode za razvoj njihovih osebnosti, neutemeljeno zanika primernost kakršnega koli nadzora med odmori. Zadosten nadzor je lahko že občasno pojavljanje dežurnega profesorja v razredih med odmori, ki prepreči občutek popolne svobode dijakov, ki zato med odmori ne morejo početi vsega, kar se jim zljubi. Takšen nadzor je nad 15-16letniki vsekakor potreben. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je učenec skupaj z drugimi dijaki izdelal pihalnik na bucike in z njimi vadil streljanje na plastičnih vrečkah in nato še na sošolcih (pred tožnikom je tudi sošolca P. zadel v obraz). Nevarno ravnanje ni bilo hipno, pač pa je trajalo nekaj časa, kar bi šola morala in mogla zaznati oziroma bi z običajnimi kontrolami lahko preprečila. Ni pojasnila npr., kakšna navodila so imeli reditelji oddelka, če je prihajalo v razredu do kršitve reda in discipline (45. člen hišnega reda) in kako je takrat ravnala. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje samo na 3. člen Pravilnika o šolskem redu v srednjih šolah(Ur. l. RS, št. 17/97), ne upošteva pa svoje dolžnosti iz 3. alinee 28. člena takrat veljavnega pravilnika.
Medtem ko je višje sodišče v zgoraj navedeni zadevi postavilo dokaj stroga pravila dolžnega ravnanja nadzora šole oziroma vrtca v odmorih, je Višje sodišče v Celju v zadevi VSC Cp 388/2008 postavilo nekoliko blažje kriterije, in sicer je zaključilo, da je pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole treba upoštevati cilje osnovnošolskega izobraževanja. Glede na to, da je bila tožnica v tretjem obdobju, ki traja od sedmega do devetega (prej osmega) razreda osnovne šole, je treba upoštevati, da se nadzorstvo takšnih učencev ne organizira na enak način kot nadzorstvo pri učencih nižjih razredov, saj so prvi pri obiskovanju šole, odhajanju domov, obiskovanju krožkov ipd. samostojni. Pretirano nadzorstvo bi na ta proces vplivalo negativno. Krajši odmori so namenjeni morebitni menjavi razredov in pripravi na nadaljevanje pouka. Življenjsko povsem nesprejemljivo bi bilo terjati prisotnost nadzornega učitelja pri izvajanju tega procesa, prav tako pa niso bile podane konkretne okoliščine, ki bi od šole terjale posebno nadzorstvo. Šola je na večkratne besedne spopade med tožnico in njenim sošolcem reagirala tako, da ju je napotila k šolski pedagoginji, ki je nato oba obravnavala več let, o primernem medsebojnem komuniciranju pa se je ves razred pogovarjal tudi z razredničarko na razrednih urah. Takšno ukrepanje šole predstavlja primerno nadzorstvo šole nad osebnostnim in učnim razvojem svojih učencev. Tožničin sošolec po vedenjski problematičnosti, ki se je v razmerju s tožnico do škodnega dogodka kazala le v besednih dvobojih med njima, ni odstopal, zato šola v konkretnem primeru ni bila dolžna nad svojim učencem zagotoviti posebno skrbnega nadzorstva, ki bi presegel sprejete ukrepe.
V zadevi VSL Sodba III Cp 1206/2009 je sodišče navedlo, da je pri nadzoru treba najti ravnovesje med tem, da morajo biti otroci pod nadzorom in med tem, da jih je treba hkrati vzgajati k samostojnosti in odgovornosti. Pritožbeno sodišče se je v konkretnem primeru strinjalo, da situacije, kot je obravnavana, ko je sošolec "napadel" tožnika, kljub skrbnemu nadzoru ni bilo mogoče preprečiti. Treba je namreč najti ravnovesja med tem, da morajo biti otroci pod nadzorom in med tem, da jih je treba hkrati vzgajati k samostojnosti in odgovornosti. Dejansko stanje in okoliščine primera torej ne kažejo na odgovornost šole in s tem na odgovornost tožene stranke.
Glede odgovornosti šole pa se je ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 455/2007. Dejansko stanje je bilo takšno, da se je škoda zgodila 23. decembra 2002 na neki dvojezični osnovni šoli, da ima šola zavarovano odgovornost pri toženi zavarovalnici na podlagi splošnih pogojev zavarovanja PG - odg/99-12, da je bil oškodovani R. D. učenec 6. razreda, povzročitelj T. T. pa 8. razreda osnovne šole in da sam dogodek ni sporen, saj je bil storilec pravnomočno kazensko obsojen. Z dogodkom sta bili povezani dve učiteljici na šoli, in sicer: M. B. in T. V. Storilčeva razredničarka B. se je vračala iz osrednje stavbe v prizidek in je videla, da učenec T. tožniku ni hotel vrniti kape. Konflikt je začasno umirila in o tem ni obvestila dežurne učiteljice, čeprav je bila razredničarka učenca T. in je vedela, da sicer ni vzgojno problematičen, vendar je bil vztrajen v neubogljivosti in se je rad hitro razburil, da je imela njega za povzročitelja konflikta in da je kapo vrnil šele po njeni tretji zahtevi tako, da jo je vrgel na tla. Zavedati bi se morala, da spor ni končan, saj se je moral učenec T. ukloniti proti svoji volji, čeprav je učenec D. preklel njegovo mater. Dežurna učiteljica T. V., ki s konfliktom ni bila seznanjena, je bila zadolžena, da je v 15-minutnem odmoru nadzirala 4 učilnice in hodnik prizidka ter oba vhoda v prizidek, kjer se je iz nepojasnjenega razloga zadrževala kar 8 minut. Čeprav hkrati ni mogla nadzirati vseh prostorov, bi se morala na tem območju gibati in s svojo prisotnostjo opozarjati na spoštovanje pravil o vedenju, zaznati pa bi morala tudi dogajanje v razredu, ki je trajalo precej časa, saj se je T. znašal nad oškodovancem okrog 10 minut, na hodniku pa so se začeli zbirati učenci in so nekateri preprečili učencem iz tožnikove učilnice, da bi poklicali pomoč. Glede odškodninske obveznosti pa je pravilno uporabilo splošna določila o odškodninskih obveznostih, ki zahtevajo, da so sočasno izpolnjeni naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Ni sporno, da je pretepanje učenca nedopustno ravnanje in da je zaradi tega tožnik trpel škodo. Glede odgovornosti vzgojno izobraževalnega zavoda pa je sodišče pravilno uporabilo 144. člen OZ, ki določa odgovornost za mladoletnika tako, da za škodo, ki jo povzroči, odgovarja zavod, razen če dokaže, da je opravljal nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Toda na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja se je sodišče prepričalo, da je storilčeva razredničarka, ki je opazila konflikt, še preden je prišlo do fizičnega obračuna in nastanka škode, vse prehitro in zlahka štela, da je vse urejeno in ni opozorila dežurne učiteljice. Ta pa dežurstva ni opravljala dovolj vestno, saj je iz nepojasnjenega razloga stala več kot pol odmora pri vhodih in se ni gibala po območju, ki bi ga morala nadzorovati. Tako sploh ni zaznala pretepa, ki bi ga s svojo prisotnostjo lahko preprečila, ali vsaj omilila, in preprečila njegove posledice.
Z 145. členom OZ pa je določeno, da če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi. Če je tisti, ki ima v tem primeru dolžnost nadzorstva, oškodovancu plačal odškodnino, ima pravico zahtevati od staršev, naj mu povrnejo plačani znesek. Če bo torej šola oziroma vrtec moral povrniti škodo, ki jo je povzročil učenec, ko je bil pod njenim nadzorom, bo povračilo te škode lahko zahteval od staršev, vendar le, če je staršem mogoče očitati kršitev njihovih starševskih dolžnosti, torej da je do škode prišlo zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi.