Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) so prejeli zaprosilo za mnenje glede podajanja soglasja za fotografiranje in objavo fotografij otrok, ki so bili začasno odvzeti staršem. Zanima jih ali lahko javni zavodi oz. programi, ki jih izvajajo ter društva in druge organizacije na področju socialnega varstva na svojih spletnih straneh in profilih družbenih omrežij objavljajo fotografije svojih uporabnikov – staršem odvzetih otrok, ki sodelujejo v storitvah, namestitvah in dejavnostih navedenih zavodov in programov? Če da, pod kakšnimi pogoji oz. in v kakšni obliki lahko objavijo te fotografije? Je dovolj, da je prikrit obraz, kljub temu da svojec ali druga oseba lahko iz kombinacije ostalih lastnosti – oblačil, obutve, las ipd. razbere identiteto otroka ali mladoletne osebe?
*******************************
Fotografije predstavljajo osebne podatke, kadar omogočajo, da se posameznika določi oziroma prepozna, bodisi neposredno ali posredno, na primer na podlagi oblačil, las, kraja fotografiranja ali drugih značilnosti, tudi če obraz ni razpoznaven. Za identifikacijo ni potrebno, da osebo prepozna splošna javnost, temveč zadostuje, da jo lahko prepoznajo bližnji (npr. sorodniki ali znanci) ali določena skupina ljudi.
Vsaka obdelava osebnih podatkov (npr. objava) zahteva zakonito in ustrezno pravno podlago. Pri fotografijah je to najpogosteje privolitev, ki mora biti prostovoljna, konkretna, informirana in nedvoumna. Če fotografija razkriva osebne podatke posebne vrste (npr. podatke o zdravju), je za obdelavo potrebna še dodatna izjema iz drugega odstavka 9. člena Splošne uredbe.
V primeru otrok, ki še niso dopolnili 15 let, lahko veljavno privolitev za objavo fotografij v njihovem imenu podajo starši ali zakoniti zastopniki. Če pa gre za objave, ki pomembno vplivajo na otrokovo življenje, je za veljavno privolitev tudi po 15. letu starosti potrebno njihovo dovoljenje.
Pri fotografijah otrok, zlasti v občutljivih situacijah (npr. v kriznih centrih ali rejništvu), je potrebna posebna previdnost. Objave naj bodo zato omejene na izjemne primere, kadar je to res nujno, in vedno s poudarkom na varnosti, dobrobiti in koristih otroka.
Pri objavljanju fotografij otrok v kriznih centrih, rejništvu ali podobnih občutljivih okoliščinah je treba upoštevati tudi 9. člen ZPND, ki prepoveduje razkrivanje identitete žrtve ali njene družine ter nalaga zaščito otrok pred izpostavljanjem javnosti.
O B R A Z L O Ž I T E V:
IP uvodoma pojasnjuje, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). V primeru javne objave fotografij z osebnimi podatki pa lahko pride tudi do posega v širšo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč ter je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva.
Osebni podatki so po 1. točki 4. člena Splošne uredbe opredeljeni kot katera koli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.
Glede na navedeno fotografije pomenijo varovane osebne podatke po Splošni uredbi takrat, kadar omogočajo določljivost posameznika. Posameznik je določljiv že takrat, ko ga je mogoče identificirati posredno – na primer na podlagi značilnih oblačil, obutve, kraja nastanka fotografije, pričeske ali drugih značilnosti. Bistveno je, da za določljivost ni nujno, da je posameznik prepoznaven vsem – zadostuje, da ga lahko prepoznajo že bližnji, denimo sorodniki, znanci ali druge osebe, ki razpolagajo z dodatnimi informacijami. To pomeni, da lahko tudi objava fotografije, kjer obraz ni razpoznaven, vendar so razvidni drugi značilni elementi, vodi do identifikacije otroka. V takih primerih gre za obdelavo osebnih podatkov.
Vsak upravljavec mora imeti za obdelavo osebnih podatkov, denimo za njihovo pridobivanje, hrambo, objavo ali drugačno uporabo, zakonito in ustrezno pravno podlago. Po prvem odstavku 6. člena ZVOP-2 se lahko osebni podatki obdelujejo le takrat in v obsegu, kadar je to v skladu s pravnimi podlagami za obdelavo osebnih podatkov iz prvega odstavka 6. in 9. člena Splošne uredbe (privolitev, pogodba, zakonska obveznost, zakoniti interesi itn.).
IP je že večkrat poudaril, da je pri obdelavi fotografij pogosto najprimernejša pravna podlaga privolitev posameznika iz točke a prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. Privolitev mora biti prostovoljna, konkretna, informirana in nedvoumna. Posameznik ima pravico, da privolitev kadar koli prekliče, pri čemer preklic ne vpliva na zakonitost obdelave, ki je temeljila na privolitvi pred njenim preklicem. Več o pogojih za veljavno privolitev si lahko preberete na spletni strani IP: https://www.ip-rs.si/zakonodaja/reforma-evropskega-zakonodajnega-okvira-za-varstvo-osebnih-podatkov/kljucna-podrocja-uredbe/privolitev.
V skladu s 146. členom Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, s spremembami in dopolnitvami) lahko otrok, ki dopolni 15 let, sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Za sklepanje poslov, ki bistveno vplivajo na otrokovo življenje pred polnoletnostjo ali po njej, pa je potrebno dovoljenje staršev. Dokler otrok nima polne poslovne sposobnosti, ga v pravnem prometu torej zastopajo njegovi zakoniti zastopniki (starši, skrbniki ali oseba, ki ji je podeljena starševska skrb). V primeru otrok, ki še niso dopolnili 15 let, lahko veljavno privolitev za objavo fotografij v njihovem imenu torej podajo starši ali zakoniti zastopniki. Če pa gre za takšne objave, ki pomembno vplivajo na otrokovo življenje, je za veljavno privolitev tudi po 15. letu starosti potrebno njihovo dovoljenje.
Enaka pravila veljajo v primeru objav fotografij otrok v rejništvu. Tudi tukaj je potrebna ustrezna pravna podlaga, najpogosteje privolitev. IP je v mnenju št. 0712-3/2018/2140 že pojasnil, da lahko rejnik objavi fotografije le, če starši oziroma zakoniti zastopniki dajo privolitev. Če pa center za socialno delo oceni, da je objava fotografij kljub privolitvi staršev v nasprotju s koristmi otroka, mora posredovati v skladu z Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti. Rejniki torej ne smejo objavljati fotografij brez vsakršnih omejitev, tudi če gre za osebne profile na družbenih omrežjih, saj takšne objave še vedno pomenijo javno dostopnost osebnih podatkov otrok.
Preden otrok oziroma v njegovem imenu zakoniti zastopnik poda privolitev, mora biti tudi natančno obveščen o obdelavi osebnih podatkov, kot to določa 13. člen Splošne uredbe. Tako mora npr. prejeti informacije o namenih ter pravni podlagi za obdelavo osebnih podatkov; uporabnikih osebnih podatkov; obdobju hrambe osebnih podatkov; pravicah posameznika, itd. Več informacij glede obveščanja posameznikov je dostopnih na: https://www.ip-rs.si/zakonodaja/reforma-evropskega-zakonodajnega-okvira-za-varstvo-osebnih-podatkov/klju%C4%8Dna-podro%C4%8Dja-uredbe/obve%C5%A1%C4%8Danje-posameznikov-o-obdelavi-osebnih-podatkov.
IP izpostavlja, da je treba posebno skrbnost nameniti objavi fotografij otrok, ki so začasno odvzeti staršem, na spletnih straneh ali družbenih omrežjih javnih zavodov ali društev. Takšne objave so javno dostopne, trajne in lahko pustijo dolgoročne posledice na življenju otroka. Poleg tega lahko objave posredno razkrivajo tudi osebne podatke posebne vrste (npr. podatke o zdravju, stopnji ogroženosti, terapevtskem postopku), ki jih Splošna uredba še dodano varuje in za obdelavo katerih mora biti podana izjema iz drugega odstavka 9. člena Splošne uredbe. Zato IP svetuje največjo previdnost – fotografije otrok naj se v takih okoliščinah objavljajo le izjemoma in kadar je to res nujno, pri tem pa naj se vedno upošteva največja korist za otroka. IP je že večkrat opozoril, da tudi če je objava formalno dovoljena, naj se ta ne izvede, če bi lahko škodovala duševnemu, telesnemu ali socialnemu razvoju otroka. V dvomu naj bo odločitev upravljavca o objavi vedno v korist otroka, glavna smernica pa naj bo varnost in dobrobit otroka.
Pri tem je treba upoštevati tudi določbo 9. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08, 68/16, 54/17 – ZSV-H in 196/21 – ZDOsk; ZPND), ki določa, da o žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javnosti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša in s tem ne izpostavlja otrok ali njihovih osebnih podatkov. Starši ali otrokov skrbnik, rejnik, posvojitelj so dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega varovati pred izpostavljanjem javnosti. Ta zaščita še dodatno poudarja pomen previdnosti pri objavljanju fotografij otrok v kriznih centrih, rejništvu ali podobnih občutljivih okoliščinah.
IP za konec dodaja, da določba tretjega odstavka 93. člena ZVOP-2 sicer določa, da lahko za namene obveščanja javnosti oseba javnega ali zasebnega sektorja obdelovati, vključno z objavo, osebna imena, nazive, fotografije in videoposnetke posameznikov, pridobljene na dogodkih, ki jih v okviru svojih nalog, pristojnosti ali dejavnosti organizira ta oseba, če posameznik te obdelave ni prepovedal. Ker je ta določba nova, IP ne more komentirati, kako bi bilo treba to določbo razumeti v smislu posebnega varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov otrok skladno s Konvencijo o otrokovih pravicah ter Splošne uredbe, vendar pa ponovno poudarja, da je pri fotografijah otrok v kriznih centrih ali rejništvu varovanje zasebnosti zaradi ranljivosti še posebej pomembno, zato naj bo odločitev o takšni objavi še bolj premišljena in skrbna kot običajno.