Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) so prejeli dopis, da v dijaškem domu biva dijak, katerih starša sta ločena. Skrbništvo nad otrokom ima mati, oče pa roditeljsko pravico. Otrok z očetom ne želi imeti stikov. Oče se zanima za otroka, preverja ocene, stanje v dijaškem domu. Oče na srečanje, na katerem naj bi se z mamo, šolo in CSD pogovorili o otrokovem šolskem uspehu ni bil povabljen. Ali ima oče pravico do vseh podatkov o otroku, četudi bi to lahko kasneje uporabil kot dodaten pritisk na druge institucije.

*******************************

IP poudarja, da so starši upravičeni zahtevati seznanitev z osebnimi podatki otroka na podlagi 15. člena Splošne uredbe, dokler so njegovi zakoniti zastopniki – tj. dokler so nosilci starševske skrbi. Ta preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno sposobnost pred polnoletnostjo. Po tem njihova pravica do vpogleda v osebne podatke otroka iz naslova seznanitve z lastnimi osebnimi podatki preneha. V primeru, da je bila enemu od staršev starševska skrb odvzeta, ta ne more zahtevati dostopa do osebnih podatkov mladoletnega otroka.

Ena izmed omejitev pravice do dostopa je izrecno določena v 20. členu ZVOP-2. Skladno s to določbo lahko upravljavec izjemoma zavrne zahtevo posameznika iz 15. člena Splošne uredbe, vloženo prek zakonitega zastopnika, če obstajajo konkretne in objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da bi bile zaradi seznanitve z določenimi osebnimi podatki neposredno ali posredno prizadete koristi, pravice ali upravičeni interesi mladoletnih oseb ali oseb, postavljenih pod skrbništvo ali drugih oseb, za katere tako določa zakon, ter če te pravice in interesi pretehtajo nad interesi zakonitega zastopnika za seznanitev. V tem primeru so razlogi za zavrnitev dostopni nadzornemu organu, Varuhu človekovih pravic, kolizijskemu skrbniku, kadar gre za osebne podatke iz zdravstvene dokumentacije, pa zastopniku pacientovih pravic po zakonu, ki ureja pacientove pravice. 

O b r a z l o ž i t e v:

Uvodoma poudarjamo, da IP izven postopka inšpekcijskega nadzora oziroma drugega upravnega postopka konkretnih obdelav osebnih podatkov ne more presojati. V okviru nezavezujočega mnenja vam lahko podamo zgolj splošna pojasnila in priporočila.

Pravica posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki je temeljna človekova pravica, določena v tretjem odstavku 38. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami), ki predpisuje, da se ima vsakdo pravico seznaniti z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj. Ta pravica, poimenovana kot pravica dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, je konkretizirana v 15. členu Splošne uredbe, ki določa, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico od upravljavca dobiti (1) potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, (2) dostop do osebnih podatkov in (3) določene informacije, ki jih našteva Splošna uredba. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena Splošne uredbe je upravljavec posamezniku dolžan zagotoviti tudi brezplačno kopijo osebnih podatkov, ki se obdelujejo, ta pa po četrtem odstavku istega člena ne sme vplivati negativno na pravice in svoboščine drugih. Starši so upravičeni zahtevati seznanitev z osebnimi podatki otroka na podlagi 15. člena Splošne uredbe, dokler so njegovi zakoniti zastopniki – tj. dokler so nosilci starševske skrbi. Ta preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno sposobnost pred polnoletnostjo (152. člen DZ[1]). Po tem njihova pravica do vpogleda v osebne podatke otroka iz naslova seznanitve z lastnimi osebnimi podatki preneha. Potrebno je tudi upoštevati, da je otrok, ki dopolni 15 let, omejeno poslovno sposoben, kar v praksi pomeni, da lahko določene pravice in pravne posle izvršuje sam, omejen je le pri izvrševanju pravic in pravnih poslov, ki bi lahko pomembnejše vplivali na življenje tega posameznika ali na njegovo življenje po polnoletnosti (146. člen DZ). V takem primeru lahko poslovno voljo otroka izrazi njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik. Enako velja pri uveljavljanju pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki je urejena v 15. členu Splošne uredbe – v kolikor je otrok star 15 let, lahko pravico sam uveljavlja, razen v primerih, ko bi uveljavljanje pravice lahko pomembneje vplivalo na življenje posameznika oziroma njegovo življenje po polnoletnosti.

Glede varstva in vzgoje mladoletnega otroka se uporabljajo določila DZ. 6. člen DZ določa, da je starševska skrb celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Starševska skrb pripada skupaj obema staršema. 136. člen DZ nadalje določa, da so starševska skrb obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja. Pristojni organ lahko omeji ali odvzame starševsko skrb enemu ali obema od staršev pod pogoji, ki jih določa DZ. V primeru, da je bila enemu od staršev starševska skrb odvzeta, ta ne more zahtevati seznanitve z osebnimi podatki otroka. Starši mladoletnikov se torej lahko seznanijo z osebnimi podatki otrok tudi tako, da uveljavljajo lastno pravico do seznanitve, katere izvor je v starševski skrbi.  Pridobivanje podatkov o poteku šolanja lastnega otroka predstavlja izvrševanje starševske skrbi, ki je neodvisna od skrbništva. Torej imata oba starša, če jima ni bila odvzeta starševska skrb, pravico do podatkov o poteku šolanja mladoletnega otroka.

Kot zakoniti zastopniki so starši torej praviloma upravičeni dostopati tudi do osebnih podatkov, ki se nanašajo na njihove otroke. Ob tem pa IP poudarja, da so otroci posamezniki, ki so sami nosilci pravice do dostopa do lastnih osebnih podatkov ter da mora biti korist otroka vedno vodilo pri odločitvah, sprejetih v zvezi z uveljavljanjem te pravice, zlasti kadar jo v otrokovem imenu izvršuje nosilec starševske skrbi.

Prav tako IP izpostavlja, da pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna, kar pomeni, da jo je treba uravnotežiti z drugimi pomembnimi pravicami. 23. člen Splošne uredbe določa, da se lahko pravica do dostopa iz 15. člena omeji, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje določenih interesov, kot so državna varnost, obramba, interesi, povezani na področju kazenskega prava, neodvisnosti sodstva, varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih ter uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov. Prav tako pravica do pridobitve kopije osebnih podatkov ne sme vplivati negativno na pravice in svoboščine drugih (četrti odstavek člena 15. Splošne uredbe). To je lahko tudi pravica do varstva osebnih podatkov drugih posameznikov. Upravljavec pa mora biti sposoben dokazati, da bi bile v konkretni situaciji dejansko prizadete pravice ali svoboščine drugih.

Ena izmed omejitev pravice do dostopa je izrecno določena tudi v 20. členu ZVOP-2. Skladno s to določbo lahko upravljavec izjemoma zavrne zahtevo posameznika iz 15. člena Splošne uredbe, vloženo prek zakonitega zastopnika, če obstajajo konkretne in objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da bi bile zaradi seznanitve z določenimi osebnimi podatki neposredno ali posredno prizadete koristi, pravice ali upravičeni interesi mladoletnih oseb ali oseb, postavljenih pod skrbništvo ali drugih oseb, za katere tako določa zakon, ter če te pravice in interesi pretehtajo nad interesi zakonitega zastopnika za seznanitev. V tem primeru so razlogi za zavrnitev dostopni nadzornemu organu, Varuhu človekovih pravic, kolizijskemu skrbniku, kadar gre za osebne podatke iz zdravstvene dokumentacije, pa zastopniku pacientovih pravic po zakonu, ki ureja pacientove pravice.  

V konkretnem primeru bi torej oče bil načeloma upravičen do dostopa do vseh osebnih podatkov mladoletnega otroka, razen v kolikor bi upravljavec lahko izkazal, da se mu dostop do (nekaterih) osebnih podatkov lahko zavrne (i) na podlagi 20. člena ZVOP-2, ker obstajajo konkretne in objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da bi bile zaradi seznanitve prizadete koristi, pravice in interesi otroka ter da te pravice in interesi pretehtajo nad interesi očeta po seznanitvi (npr. v primeru nasilja, ogrožanja otroka ipd.), ali (ii) na podlagi četrtega odstavka 15. člena Splošne uredbe, ker bi pridobitev kopije osebnih podatkov negativno vplivala na pravice in svoboščine drugih (npr. v primeru nadlegovanja drugega starša). Ali je v konkretnem primeru podan kateri od razlogov za (delno) zavrnitev očetove zahteve za dostop/seznanitev z osebnimi podatki otroka, mora presoditi sam upravljavec, na katerem je tudi odgovornost za zakonito obdelavo osebnih podatkov.