Poslanci DZ so 20. 12. 2018 s 44 glasovi proti in 31 za končali parlamentarno pot predloga novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). V SDS, ki je z novelo že večkrat poskušala uresničiti ustavno odločbo iz leta 2014 o financiranju šolstva, so zato danes skupaj s SNS vložili predlog ustavne obtožbe zoper premierja Marjana Šarca. Vladi se namreč delno urejanje problematike financiranja zasebnih šol zdi neprimerno, zato je predlogu novele nasprotovala. Zavezuje pa se, da bo celovito rešitev poskušala najti do začetka naslednjega šolskega leta.

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je bil obravnavan na Vladi RS dne 4. aprila 2017, od 10. 4. 2017 pa je bil obravnavi v Državnem zboru RS.

Bistvene spremembe novele zakona so se nanašale na uskladitev Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: ZOFVI) z odločbo Ustavnega sodišča, U-I-269/12-24, v kateri je odločilo, da je prvi odstavek 86. člena ZOFVI v neskladju z Ustavo RS, ker določa, da zasebnim osnovnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, pripadajo proračunska sredstva v višini 85 odstotkov sredstev, ki jih država zagotavlja javnim osnovnim šolam. Predlagana določba je določala programe na področju vzgoje in izobraževanja. Ločila je med programi, ki so javno veljavni, in tistimi, ki so pridobili javno veljavnost. Javno veljavni programi so tisti, ki jih sprejme minister. Pravico do izvajanja javno veljavnih programov imajo le javni zavodi in na podlagi koncesije zasebni zavodi, medtem ko zasebne šole izvajajo programe, ki so pridobili javno veljavnost, to je tiste, za katere pristojni strokovni svet ugotovi, da izpolnjujejo v zakonu določene pogoje.

Umeščanje zasebnih šol v sistem vzgoje in izobraževanja v RS temelji ravno na možnosti, da se ob programih, ki jih sprejme minister in se izvajajo v javni šoli lahko izvajajo tudi programi, ki s svojo programsko opredelitvijo bogatijo šolski prostor, pomenijo dopolnitev javnega šolstva in tako omogočajo uresničitev pravice staršev, da ustanovijo in izberejo za svoje otroke tudi zasebne šole.

S spremembo 86. člena se je torej želel izpolniti izrek ustavne odločbe in hkrati določal pogoje, ki jih morajo izpolnjevati zasebne šole, da se lahko financirajo iz javnih sredstev. Le-ti so bili taksativno našteti, in sicer mora zasebna šola, ki je vpisana v razvid izvajalcev, izpolnjevati še pogoj, da so vpisni pogoji določeni tako, da zagotavljajo vpis učencev in dijakov ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Zasebni šoli, ki izvaja program osnovnošolskega izobraževanja, bi se za izvedbo obveznega dela programa, ki je pridobil javno veljavnost, zagotavljalo 100 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje obveznega programa javne šole in 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje razširjenega programa javne šole. Za ostale zasebne šole se način financiranja ne bi spreminjal. 

Pomembna določba pri noveli je tudi bila, da zasebne šole, ki pridobivajo za izvedbo obveznega dela izobraževalnega programa 100 % javnih sredstev, ne smejo zaračunavati staršem šolnin za ta del programa.

Nadalje bi se z novelo zakona ponovno predlagala uvedba soglasja ministra, pristojnega za izobraževanje pri imenovanju ravnatelja. Postopki za imenovanje ravnatelja kljub razdelani zakonski določbi in številnim pojasnilom – okrožnicam Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, v praksi svetom zavodov še vedno povzročajo številne nejasnosti, izkazujejo pa tudi visoko stopnjo tveganja nasprotja interesov, na kar je bilo resorno ministrstvo opozorjeno tudi s strani Komisije za preprečevanje korupcije. Tudi iz načrtov tveganja, ki jih predložijo šole, je razvidno, da je potrebno posebno pozornost nameniti upravljanju korupcijskega tveganja nedovoljenega vplivanja na postopek imenovanja ravnatelja. Ministrstvo je do novele zakona v letu 2006 dajalo soglasje k imenovanjem ravnateljev, kasneje je bila navedena določba spremenjena v mnenje, ki je bilo neobvezujoče. Pridobitev soglasja k imenovanju ravnatelja oziroma direktorja je ureditev, kakršno pozna Zakon o zavodih in tudi področni zakoni, ki urejajo podobne postopke (npr. Zakon o socialnem varstvu in Zakon o zdravstveni dejavnosti).

Z novelo se je predlagalo torej, da ko svet zavoda izmed prijavljenih kandidatov izbere kandidata za ravnatelja, posreduje obrazložen predlog za imenovanje v soglasje ministru. Minister bi odločil o soglasju v roku 30 dni od prejema obrazloženega predloga. Odločitev ministra bi morala biti obrazložena. Če minister ne bi soglašal s predlogom, ker meni, da je bil kršen postopek za imenovanje in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, bi o tem obvestil tudi pristojni inšpektorat. Po prejemu soglasja ministra bi svet odločil o imenovanju ravnatelja s sklepom, o odločitvi pa obvestil vse prijavljene kandidate. Če minister ne bi soglašal s predlogom, bi svet šole postopek za imenovanje ravnatelja ponovil. 

Tudi pri postopku razrešitve ravnatelja bi se z novelo predlagalo pridobivanje soglasja ministra. Svet zavoda bi moral skladno s predlogom novele obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja posredovati v soglasje ministru. Odločitev ministra bi morala biti obrazložena. Minister bi odločil o soglasju v roku 30 dni od prejema obrazloženega predloga. Ne glede na navedeno svetu ne bi bilo treba zaprositi za soglasje ministra, če se ravnatelja razreši na njegov predlog. V tem primeru bi svet o razrešitvi ravnatelja obvestil ministrstvo. Po prejemu soglasja ministra svet odloči o razrešitvi ravnatelja s sklepom, ki ga vroči ravnatelju. Zoper odločitev sveta ni pritožbe, možno pa je sodno varstvo v skladu zakonom, ki ureja zavode