Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) so pošti prejeli dopis, v katerem prosilec pojasnjuje, da prihaja v času izven izvajanja pouka do uničevanja šolske lastnine, s čimer šoli nastajajo stroški za sanacijo uničene lastnine. Prosilca zanima, ali bi bila kot ukrep v zvezi s tem zakonita namestitev vsaj lažnih kamer in napisa o izvajanju videonadzora.
Na podlagi informacij IP v nadaljevanju skladno s 1. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posreduje neobvezujoče mnenje v zvezi z vprašanjem.
Namestitev lažnih kamer ne predstavlja kršitve določb Splošne uredbe o varstvu podatkov in ZVOP-2, saj ob uporabi lažnih kamer do obdelave osebnih podatkov ne pride. Takšne postavitve tako ni mogoče šteti kot videonadzor v smislu ZVOP-2 in zato tudi v zvezi s postavitvijo lažnih kamer IP ni pristojen organ. Tudi pri rabi lažnih kamer pa je potrebno računati na možnost pritožb posameznikov, v nobenem primeru pa lažnih kamer ni primerno nameščati v prostore, kjer v skladu s 76. členom ZVOP-2 izvajanje videonadzora nasploh ni dovoljeno (npr. v dvigalih ali sanitarijah).
V primeru dejanskega izvajanja videonadzora šolskega igrišča, ki je zaprto in dostopno samo šoli oz. učencem in učiteljem (ni pa dostopno vsem v smislu javne površine), gre za videonadzor znotraj delovnih prostorov ter videonadzor območja, kjer se nahajajo učenci. Le v izjemnih primerih je dovoljen videonadzor delovnih prostorov, in sicer kadar se varuje npr. premoženje in varnost ljudi, teh namenom pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Preden se šola odloči za videonadzor, mora o njegovi uvedbi pisno obvestiti vse zaposlene in učence ter se posvetovati z reprezentativnim sindikatom. Šola mora tudi namestiti obvestilo o izvajanju videonadzora. Videonadzor mora šola omejiti na tiste dele, kjer je to nujno potrebno.
O b r a z l o ž i t e v:
IP vas uvodoma seznanja, da namestitev lažnih kamer, ne predstavlja kršitve določb Splošne uredbe in ZVOP-2. Navedena akta namreč urejata obdelavo osebnih podatkov, ki se v celoti ali delno izvaja z avtomatiziranimi sredstvi, in obdelavo osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke, ki se ne izvaja z avtomatiziranimi sredstvi. Ob uporabi t.i. slepih kamer, ko do snemanja ne pride, zbirka osebnih podatkov ne more nastati, prav tako se ne izvaja avtomatizirana obdelava osebnih podatkov. Takšne postavitve tako ni mogoče šteti kot videonadzor v smislu ZVOP-2 in zato tudi v zvezi s postavitvijo lažnih kamer IP ni pristojen organ. Opozarjajo pa, da lahko nameščena slepa kamera pri posameznikih povzroči občutek nadzorovanosti, zato je treba računati tudi na pritožbe posameznikov.
Za vsako obdelavo osebnih podatkov, tudi za videonadzor, je treba imeti ustrezno in zakonito pravno podlago. Pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov so določene v členu 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov in za javni sektor (kamor sodi osnovna šola kot javni zavod) je to v skladu s 6. členom ZVOP-2 v zvezi s točko c) člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov načeloma zakon, v določenih primerih lahko tudi privolitev (točka a 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov) ali izvajanje zakonitih interesov (točka f 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).
Zakonsko podlago za izvajanje videonadzora v konkretnem primeru predstavljajo določbe 76. do 78. člena ZVOP-2. V teh določbah pa je posebej urejen zgolj videonadzor območij, ki predstavljajo dostope v službene ali poslovne prostore, in območij, ki predstavljajo delovne prostore zaposlenih pri izvajalcu videonadzora, medtem ko je pri presoji zakonitosti videonadzora vseh drugih območij potrebno presoditi, ali zanj obstaja katera od splošnih pravnih podlag za obdelavo. Videonadzor je v osnovnih šolah načeloma dovoljen za varovanje vstopov v šolo in izstopov iz nje ter izjemoma za varovanje svojega premoženja in varnost učencev (npr. šolskega igrišča), če ni možno zagotoviti milejših sredstev.
Splošne določbe in zahteve ob vzpostavitvi videonadzora opredeljuje 76. člen ZVOP-2. Odločitev o uvedbi videonadzora sprejme predstojnik, direktor ali drug pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja kot upravljavca. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem in da se lahko vstopu v nadzorovano območje odpove. Takšno obvestilo mora poleg informacij iz prvega in drugega odstavka 13. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov obvezno vsebovati tudi vse ostale informacije iz 76. člena ZVOP-2.
IP pojasnjuje, da bi šlo v primeru izvajanja videonadzora šolskega igrišča, ki je zaprto in dostopno samo šoli oz. učencem in učiteljem (ni pa dostopno vsem v smislu javne površine), na eni strani za videonadzor delovnih prostorov, ki ga ureja 78. člen ZVOP-2, ter na drugi strani za videonadzor območja, kjer se nahajajo učenci, obiskovalci ter morebiti tudi druge osebe, za ugotavljanje dopustnosti katerega pa je potrebno uporabiti določbo člena 6(1)(e) Splošne uredbe o varstvu podatkov. Slednji določa, da se v javnemu sektorju lahko izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Pri presoji utemeljenosti obdelave osebnih podatkov na tej pravni podlagi je ključno tehtanje interesov javnega sektorja na eni strani in na drugi strani interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Pri tem obdelava osebnih podatkov pri videonadzoru ne sme biti nesorazmerna ter ne sme prekomerno poseči v zasebnost posameznika.
Iz navedenega izhaja, da videonadzor v šoli načeloma ni prepovedan, temveč je dopusten pod pogoji iz člena 6(1)(e) Splošne uredbe in iz prvega odstavka 78. člena ZVOP-2.
IP pojasnjuje, da glede izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov 78. člen ZVOP-2 določa posebna pravila. Ta se lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati prej navedene interese. Prepovedano je z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno v skladu s pogoji za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov. Neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami je pod zgoraj navedenimi pogoji dopustno le, če ga izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorov posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Kadar gre za uvedbo videonadzora, s katerim se snema delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, se posvetovanje izvede v roku 60 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Izvajalec videonadzora mora v vsakem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposleni ne bi bili podvrženi snemanju, torej, ali je uvedba videonadzora zares sorazmerna v ožjem smislu. Zaradi invazivnega posega v zasebnost delavca je zakonodajalec postavil zelo stroge pogoje za vzpostavitev videonadzora znotraj delovnih prostorov.
Šola bi torej morala kot upravljavec osebnih podatkov, ki bi se obdelovali pri izvajanju videonadzora, najprej opredeliti, v katerih prostorih bi izvajal videonadzor, namen takega videonadzora in katere pravne dobrine bi želel z njim varovati, ob tem pa upoštevati poseg v informacijsko zasebnost zaposlenih, učencev ter drugih oseb, prisotnih na nadzorovanih območjih, ki ga bi izvajanje takega videonadzora predstavljalo. Nadalje bi moral ugotoviti, ali obstajajo milejša sredstva, s katerimi bi lahko zavaroval pravno dobrino in bi v manjši meri ali pa sploh ne posegala v pravico navedenih oseb do varstva njihovih osebnih podatkov (npr. zagotoviti zaklepanje vrat šolskega igrišča, namestitev varnostne ograje, alarma ali zagotovitev varnostne službe). Če bi upravljavec ugotovil, da izpolnjuje pogoje za izvajanje želenega videonadzora, pa bi tega moral izvajati v skladu s splošnimi načeli iz člena 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov, predvsem bi moral spoštovati načelo najmanjšega obsega podatkov ter poskrbeti, da bi bili osebni podatki, ki jih bi pri tem obdeloval, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Pomembno je namreč, da tudi v primerih, ko se ugotovi, da je pred varstvom informacijske zasebnosti posameznika treba dati prednost varstvu drugih pravnih dobrin, ta prednost ni absolutna, ampak se v navedeno pravico poseže le tako in toliko, kolikor je to potrebno za zavarovanje te druge dobrine.
Posnetki videonadzora se lahko ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, pa mora zagotoviti, da je videonadzorni sistem zavarovan, kot to določata 24. in 32. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov. Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov videonadzornega sistema so dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka. Po določbah 76. člena ZVOP-2 mora upravljavec videonadzornega sistema zagotoviti t.i. sledljivost obdelave - možnost naknadnega ugotavljanja, kateri posnetki so bili obdelani, kdaj in kako so bili uporabljeni ali komu so bili posredovani, kdo je izvedel ta dejanja obdelave, kdaj in s kakšnim namenom ali na kateri pravni podlagi. Te podatke hrani v dnevniku obdelave iz 22. člena ZVOP-2 dve leti po koncu leta, ko so nastali.
IP izpostavlja, da zgolj na podlagi razpoložljivih informacij iz vašega dopisa ter v okviru nezavezujočega mnenja ne more oceniti, ali bi bil videonadzor v konkretnem primeru zakonit. Upoštevati je treba, poleg možnosti drugačnega nadzora nad premoženjem in varnosti učencev, tudi lokacije in domet kamer, dosedanje izkušnje ob pojavu določenega negativnega dogodka, posebnosti dosedanjih incidentov ter druge relevantne okoliščine konkretnega primera, ki jih je mogoče v celoti proučiti le v okviru inšpekcijskega postopka. Upravljavec osebnih podatkov pa je tisti, ki mora na podlagi zgoraj opisanih pogojev sprejeti dokončno odločitev, ali bo videonadzor uvedel ali ne.
Celotno mnenje je na voljo TUKAJ.