Izraz otroci s posebnimi potrebami zajema tako predšolsko populacijo kot šolarje in srednješolce. Že v uvodu smo poudarili, da sega to področje tudi v odraslo dobo. Z izrazom otroci s posebnimi potrebami tako mislimo na celotno populacijo, ki je vključena v proces vzgoje in izobraževanja. Na področju predšolske vzgoje je v Zakonu o vrtcih poleg skupine otrok s posebnimi potrebami opredeljeno še, da imajo otroci s posebnimi potrebami prednost pri sprejemu v vrtec. Pomembno novost je uvedla sprememba 11. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZoŠ) v letu 2011. Zakon o osnovni šoli tako v skupini otrok s posebnimi potrebami ne navaja več nadarjenih učencev in učencev z učnimi težavami. Skupina otrok s posebnimi potrebami so torej tisti učenci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.
Zakon o osnovni šoli loči od skupine otrok s posebnimi potrebami učence z učnimi težavami in nadarjene učence. Šole morajo tako učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem prilagoditi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogočiti vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Specifične učne težave se namreč razprostirajo na kontinuumu od lažjih čez zmerne do težjih in najtežjih. Usmerjali naj bi se le učenci z najtežjimi specifičnimi učnimi težavami – učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) nadalje natančneje opredeljuje skupine otrok s posebnimi potrebami, ki se usmerjajo v programe vzgoje in izobraževanja. Na področju sekundarnega izobraževanja so pravice otrok s posebnimi potrebami prav tako opredeljene v zakonskih in podzakonskih aktih. Še posebno so opredeljene pravice dijakov pri izvajanju mature, in sicer v Zakonu o maturi in Pravilniku o izvajanju mature za kandidate s posebnimi potrebami. Poleg Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je krovni zakon na tem področju, so sprejeti tudi podzakonski akti, ki natančneje opredeljujejo število ur dodatne strokovne pomoči in pravico do fizične pomoči za otroke s posebnimi potrebami (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami) ter organizacijo in način dela komisij za usmerjanje (Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami). Ker se lahko na predlog staršev otrok s posebnimi potrebami usmeri v program osnovnošolskega izobraževanja, ki se organizira na domu, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in so na domu zagotovljeni ustrezni pogoji, je bil leta 2004 (sprememba leta 2012) sprejet tudi Pravilnik o osnovnošolskem izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu, ki podrobneje določa pogoje za izvajanje programov osnovnošolskega izobraževanja za učence s posebnimi potrebami, ki se izvaja na domu, in kriterije za financiranje.
Preberite:
ZUOPP-1 določa programe, po katerih potekata vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Na področju predšolske vzgoje sta tako dva programa:
Prvi program se izvaja v vseh vrtcih kot del Kurikuluma za vrtce, drugi pa je namenjen gibalno oviranim, slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim otrokom ter otrokom z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Te programe izvajajo le nekateri vrtci, ki imajo v okviru rednih oddelkov še t. i. razvojne oddelke vrtcev, ali Zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ter socialno varstveni zavodi.
Na osnovnošolski in srednješolski ravni ZUOPP-1 navaja več programov, in sicer:
Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo se izvaja v rednih oz. t. i. večinskih šolah. Otroci, usmerjeni v ta program, morajo dosegati standarde znanja, ki so določeni za program osnovne šole. Prilagoditve organizacije ter načina preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanja in časovne razporeditve pouka se pripravijo v skladu z Navodili za izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za devetletno osnovno šolo.
Prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom se izvaja v specializiranih ustanovah. Namenjen je gibalno oviranim, slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim otrokom ter otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami. Standardi znanja so enakovredni tistim v rednem programu, posebnost teh programov pa je, da imajo različne specialno pedagoške dejavnosti glede na vrsto primanjkljaja. Slepi in slabovidni učenci npr. imajo specialno pedagoško dejavnost komunikacija, orientacija in mobilnost itd.
Prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom se izvaja v osnovnih šolah s prilagojenim programom ali v osnovnih šolah, ki imajo tudi oddelke prilagojenih programov. V tem programu standardi znanja niso enakovredni osnovnošolskemu programu, temveč so znižani pod minimalni standard rednega osnovnošolskega programa. Poleg tega so v teh programih prilagojeni tudi normativni in kadrovski pogoji.
Posebni program vzgoje in izobraževanja se izvaja v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v socialno varstvenih zavodih. V ta program se usmerjajo otroci z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Posebni program vzgoje in izobraževanja nima predpisanih standardov znanja, namesto predmetov ima šest področij dejavnosti.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) ureja usmerjanje otrok, mladostnikov in polnoletnih oseb s posebnimi vzgojno izobraževalnimi potrebami ter določa oblike in načine vzgoje in izobraževanja.
Za odločanje v postopkih usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZUOPP-1 ni določeno drugače. Pisno zahtevo za začetek postopka usmerjanja vložijo starši ali mladostnik sam (novost je ta, da lahko vlogo poda tudi starejši mladoletnik z dopolnjenimi petnajstimi leti starosti sam), pa tudi vzgojno-izobraževalni zavod (v nadaljevanju vlagatelj), in sicer tako, da vložijo zahtevo za začetek postopka usmerjanja na pristojni območni enoti Zavoda RS za šolstvo.
K zahtevi za začetek postopka usmerjanja mora vlagatelj priložiti poročilo o otroku ter strokovno dokumentacijo, ki je nastala na podlagi že opravljenih obravnav otroka. Vložnik zahteve za uvedbo postopka usmerjanja mora vlogi obvezno priložiti razpoložljivo strokovno dokumentacijo (zdravstvena, psihološka, specialno pedagoška, socialna in druga poročila) ter pri predšolskem otroku poročilo vrtca o otroku, pri učencu oz. dijaku pa poročilo vzgojno-izobraževalnega oz. socialnovarstvenega zavoda o otroku. Del strokovne dokumentacije je tudi zapis pogovora z otrokom o postopku usmerjanja, razen če tega zaradi njegove starosti ali sposobnosti razumevanja okoliščin ni mogoče opraviti. Zapis pogovora z otrokom je del zahteve za uvedbo postopka usmerjanja in ga opravi strokovna služba v vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki jo otrok obiskuje.
Če je vlagatelj vzgojno-izobraževalni oz. socialnovarstveni zavod mora zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja vročiti staršem ali polnoletni osebi, ki pa lahko tudi s podpisom na zahtevi za uvedbo postopka usmerjanja potrdijo, da so bili obveščeni o postopku usmerjanja in s tem podajo tudi soglasje za pridobivanje psihološke in medicinske dokumentacije. Vzgojno-izobraževalni oz. socialnovarstveni zavod je lahko vlagatelj le, kadar oceni, da je program, v katerega je otrok vključen, neustrezen in otrok na določenih področjih oz. pri določenih predmetih ne dosega minimalnih standardov znanja. Osnovna šola je lahko vlagatelj, kadar kljub delu z otrokom v skladu s Konceptom dela – učne težave v osnovni šoli (v nadaljevanju Koncept), upoštevanjem individualizacije in diferenciacije dela ter ponavljanju razreda otrok ne napreduje, starši pa ne želijo podati zahteve za uvedbo postopka usmerjanja.
V Konceptu so postavljene strokovne osnove za razvoj učinkovitejših pristopov na področju obravnave učencev z učnimi težavami. Pri učencih z učnimi težavami je treba pred uvedbo postopka usmerjanja upoštevati pet osnovnih stopenj pomoči: pomoč učitelja, pomoč šolske svetovalne službe, dodatno individualno in skupinsko pomoč na šoli ter mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove. Peti korak se uporabi šele, če šolski strokovni tim ugotovi, da učenec z izrazitejšimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči ali spremembo programa vzgoje in izobraževanja.
Staršem šole torej predlagajo uvedbo postopka usmerjanja le takrat, ko prvi štirje koraki niso privedli do želenega napredka pri otroku. Vloga komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami je izdelati strokovno mnenje na podlagi obstoječe dokumentacije o otroku, morebitnega pogovora z vlagateljem in po potrebi tudi na podlagi pogovora z otrokom oz. pregleda otroka. Strokovno mnenje vključuje osnovne podatke o otroku, sintezo mnenj vseh članov, opredelitev vrste in stopnje primanjkljaja, ovire oz. motnje, usmeritev v ustrezen program in ustrezno ustanovo, po potrebi tudi dodatno strokovno pomoč, prilagoditve prostora in opreme, spremljevalca, pripomočke in druge pravice, ki otroku pripadajo na podlagi zakonodaje. Strokovno mnenje svetovalec, ki vodi postopek usmerjanja, pošlje staršem (polnoletni osebi) oz. vložniku zahteve za uvedbo postopka ter vzgojno-izobraževalnemu zavodu, v katerega je oziroma bo otrok vključen. Starši ali vložnik lahko v osemdnevnem roku sporočijo morebitne pripombe na strokovno mnenje.
Na podlagi strokovnega mnenja izda svetovalec odločbo o usmeritvi, s katero se odloči o vzgojno-izobraževalnih potrebah otroka s posebnimi potrebami in o ustreznem programu vzgoje in izobraževanja. Starši ali polnoletna oseba ali starejši mladoletnik se lahko na odločbo pritožijo, če se ne strinjajo z njeno vsebino. Pritožbo lahko vložijo pisno ali ustno na zapisnik pri pristojni območni enoti Zavoda RS za šolstvo v 15 dneh po prejemu odločbe. Pritožbeni postopek vodi drugostopenjski organ – Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport, ki na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje izda odločbo. Pritožba zoper drugostopenjsko odločbo ni več mogoča, možen pa je upravni spor z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije.
Če vlagatelj zahteve za začetek postopka usmerjanja ugotovi, da otrok ne potrebuje odločbe o usmeritvi, lahko zahtevo umakne kadarkoli med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in tudi med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe. Zahtevo lahko umakne s pisno ali ustno izjavo pri organu, ki vodi postopek, ta pa nato s sklepom ustavi postopek. Če je v odločbi naveden rok za preverjanje ustreznosti usmeritve, se sproži postopek preverjanja tako, da se zaprosi vrtec, šolo oz. zavod za evalvacijsko poročilo o otroku ter starše za morebitno novo dokumentacijo. Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na podlagi zaprosila izdela novo strokovno mnenje, na podlagi katerega svetovalec, ki vodi postopek usmerjanja, izda odločbo o usmeritvi. Zahteva za uvedbo postopka usmerjanja se lahko vloži pred vpisom v vzgojno izobraževalne programe ter ves čas, dokler je otrok vključen v te programe.
Druga večja sprememba je na področju Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 58/11, 40/12-ZUJIF, 90/12- ZUOPP-1A, v nadaljevanju ZUOPP-1), ki se je začel uporabljati 1. 9. 2013. Do takrat se je uporaba zakona prestavljala kar dvakrat, kar lahko kaže tudi na to, da je kar nekaj predlaganih zakonskih določil nedomišljenih in v praksi usmerjanja otrok s posebnimi potrebami težko uresničljivih. V oktobru sta bila sprejeta še dva podzakonska akta, ki pojasnjujeta posamezne člene ZUOPP-1, v katerih je bilo določeno, da se podrobneje določijo s pravilnikom.
Tako sta bila 25. 10. 2013 objavljena v Uradnem listu RS št. 88 dva pravilnika, in sicer Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami. Prvi določa organizacijo in način dela komisij za usmerjanje prve in druge stopnje ter obrazce, ki se uporabljajo v postopku usmerjanja. Drugi pa določa obseg, način in pogoje za izvajanje dodatne strokovne pomoči ter kriterije za dodelitev fizične pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Tako v nadaljevanju navajam nekaj bistvenih sprememb zakonodaje na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.
Prva novost, ki jo je uvedel ZUOPP-1, se nanaša na številčnost skupine otrok s posebnimi potrebami, saj se je kot samostojna skupina dodala skupina otrok z avtističnimi motnjami. Tako ločimo sedaj v Sloveniji deset skupin otrok s posebnimi potrebami. To pomeni, da se bo dosedanja praksa umeščanja otrok z avtističnimi motnjami v skupino dolgotrajno bolnih otrok spremenila, saj se bodo lahko na podlagi strokovnih Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnim potrebami (v nadaljevanju Kriteriji) otroci ob usmerjanju umeščali v skupino otrok z avtističnimi motnjami. ZUOPP-1 tako opredeljuje naslednje skupine otrok s posebnimi potrebami, ki so v Kriterijih opredeljene v posameznih poglavjih, in sicer:
Kriteriji vsake od skupin otrok s posebnimi potrebami so posodobljeni in poskušajo slediti novejšim dognanjem stroke. Pri vseh skupinah otrok s posebnimi potrebami se je poskušalo slediti kontinuumu težav in s kriteriji zajeti tiste skupine otrok, ki potrebujejo v času vzgoje in izobraževanja usmeritev v najprimernejši program v skladu z ZUOPP-1. V nadaljevanju navajam le nekaj bistvenih sprememb, ki so pri nekaterih skupinah otrok s posebnimi potrebami. Poleg skupine slepih in slabovidnih otrok kriteriji dodatno opredeljujejo še skupino otrok z okvaro vidne funkcije. Pri otrocih s primanjkljaji na posameznih področjih učenja je pripravljena dodatna obširna strokovna razlaga kriterijev. Prav tako velja za skupino otrok z govorno-jezikovnimi motnjami, kjer so posebej izpostavljeni kriteriji, po katerih ne moremo umeščati otrok v to skupino. Pri dolgotrajno bolnih otrocih je poudarjeno, da »diagnoza sama po sebi ni zadostno merilo, da ima otrok posebne vzgojno-izobraževalne potrebe in da zato posledično potrebuje usmeritev«. Čustvene in vedenjske motnje ter motnje v socialni integraciji se glede na Kriterije izražajo v treh skupinah, in sicer kot čustvene motnje, vedenjske motnje ter kombinacija obeh – čustvene in vedenjske motnje. Za otroke z avtističnimi motnjami je v Kriterijih opredeljeno, da izkazujejo primanjkljaje, ovire oz. motnje na področjih socialne komunikacije in integracije ter vedenja, interesov in aktivnosti. Glede na stopnjo izraženosti primanjkljajev, ovir oz. motenj ločimo otroke z avtističnimi motnjami, ki imajo lažji, zmerni ali težji primanjkljaj v socialni komunikaciji in socialni interakciji.
V nadaljevanju je povzeta kratka vsebina Kriterijev.
Za skupino otrok z motnjami v duševnem razvoju je značilno, da imajo nevrološko pogojeno razvojno motnjo, ki nastopi pred dopolnjenim osemnajstim letom starosti in se kaže v pomembno nižjih intelektualnih sposobnostih ter pomembnih odstopanjih prilagoditvenih spretnosti. Potrebujejo prilagojene razmere za učenje in se usmerjajo praviloma v prilagojene programe z nižjim izobrazbenim standardom ali posebni program vzgoje in izobraževanja. Vključitev v program je odvisna od stopnje motnje v duševnem razvoju.
Slepi in slabovidni otroci oz. otroci z okvaro vidne funkcije so otroci, ki imajo zmanjšano ostrino vida, zoženo vidno polje ali okvaro vidne funkcije. Potrebujejo prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje, didaktične pripomočke, prilagojene pripomočke na področju komunikacijskih tehnik ter pripomočke za orientacijo in vsakdanje življenje. Slepi otroci potrebujejo specialni trening socialnih veščin, orientacije in komunikacijskih tehnik.
Gluhi in naglušni otroci imajo okvare, ki zajemajo uho, njegove strukture in funkcije, povezane z njimi, in se prav tako lahko šolajo tako v specializiranih ustanovah ali v šolah v domačem okolju. Izguba sluha vpliva na različna področja otrokovega življenja – na sporazumevanje, socializacijo, izobraževanje. V populaciji naglušnih in gluhih otrok se lahko pojavljajo velike individualne razlike.
Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami so skupina otrok, ki imajo zmanjšano zmožnost usvajanja, razumevanja, izražanja in/ali smiselne uporabe govora, jezika in komunikacije. Odstopanja na teh področjih pomembno vplivajo na otrokovo vsakodnevno sporazumevanje in učenje. Posledice motenj se odražajo na otrokovi sposobnosti interakcije z okoljem, učenju prek jezika in vedenju že v predšolskem obdobju. Govorno-jezikovne motnje pomembno vplivajo na usvajanje veščin branja in pisanja ter posledično na celotno otrokovo učno uspešnost.
Gibalno ovirani otroci oz. otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Posledično imajo težave pri vključevanju v dejavnosti in sodelovanju. Gibalna oviranost se kaže v obliki funkcionalnih in gibalnih motenj. Gibalno ovirani otroci se prav tako lahko šolajo v domačem okolju, kar je odvisno tudi od stopnje primanjkljaja. Potrebujejo prilagojene pogoje za izobraževanje, pa ne le v smislu odstranitve arhitekturnih ovir, temveč predvsem pri izvajanju šolskega dela, ki lahko obsega prilagoditve programa, fizično pomoč druge osebe in uporabo pripomočkov (npr. prilagojen stol, miza, prilagojena pisala, različno prilagojeno orodje, uporabo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije).
Skupina dolgotrajno bolnih otrok je ena izmed skupin otrok s posebnimi potrebami, ki se je v zadnjem obdobju povečevala. V to skupino sodijo otroci z dolgotrajnimi oz. kroničnimi motnjami ter boleznimi, ki ovirajo otroke pri šolskem delu. V skupino dolgotrajno bolnih otrok uvrščamo otroke, katerih bolezen ne izzveni najmanj v treh mesecih. Dolgotrajna bolezen lahko v določenem obdobju miruje, lahko pa pride do njenih ponovnih zagonov (do ponovnega poslabšanja otrokovega zdravstvenega stanja). Kriteriji navajajo, da je za usmeritev potrebna ugotovitev, da bolezen, zdravljenje ali morebitne posledice obojega pomembno vplivajo na otrokovo funkcioniranje v vzgojno-izobraževalnem procesu, na njegovo uspešnost in učinkovitost. Nekateri otroci z dolgotrajno boleznijo imajo tudi v času vzgojno-izobraževalnega procesa posebne zdravstvene potrebe (npr. jemati morajo zdravila, si meriti vrednosti krvnega sladkorja, potrebujejo vstavitev katetra, prekiniti je treba njihove epileptične napade idr.). Posledično otroci potrebujejo izvajanje določenih postopkov oz. pomoč pri izvajanju le-teh.
Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja so glede na delež izdanih odločb o usmeritvi v posameznem koledarskem letu največja skupina otrok s posebnimi potrebami. Po Kriterijih se kot otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja usmerja otroke s težjo obliko specifičnih učnih težav, pri katerih se zaradi znanih ali neznanih motenj ali razlik v delovanju centralnega živčnega sistema kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju. Pomembno je vedeti, da je otrok lahko prepoznan kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja le, če so se izrazite učne težave pokazale že v dosedanjem šolanju in jih ni bilo mogoče odpraviti kljub prilagoditvam metod in oblik dela (notranja diferenciacija in individualizacija) oziroma z vključevanjem v dopolnilni pouk ter druge oblike individualne in skupinske pomoči. Sem sodita tudi strokovna pomoč in svetovanje šolske svetovalne službe, ki jo omogoča šola učencu v skladu z Zakonom o osnovni šoli. Pri tem je pomembna tudi ugotovitev, da pri učencu kljub vsej navedeni pomoči primanjkljaji vztrajajo, in to kljub vsaj šestmesečnemu izvajanju prvih treh korakov.
Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter motnjami v socialni integraciji so skupina otrok, ki je v deležu usmerjenih otrok do zdaj zastopana v najmanjšem deležu. Čustvene in vedenjske motnje se razporejajo v spekter in se praviloma pojavljajo z motnjami z drugih področij, kot so motnje pozornosti in aktivnosti, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, govorno-jezikovne motnje, motnje avtističnega spektra idr. Izražajo se v treh osnovnih skupinah, in sicer kot:
Otroci z avtističnimi motnjami izkazujejo primanjkljaje, ovire oz. motnje na več področjih, in sicer na področju socialne komunikacije in socialne interakcije in na področju vedenja, interesov in aktivnosti. Primanjkljaji se pokažejo v zgodnjem otroštvu in pomembno vplivajo na delovanje na socialnem, izobraževalnem in drugih pomembnih področjih otrokovega trenutnega delovanja.
Zadnja skupina je skupina otrok z več motnjami. V to skupino štejemo vse tiste otroke, ki imajo hkrati več primanjkljajev, ovir oz. motenj.
Zakonodajalec je predvidel tri vrste dodatne strokovne pomoči, in sicer poleg pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj in učne pomoči še svetovalno storitev. Največje mogoče število ur dodatne strokovne pomoči je tako pet ur tedensko, pri čemer mora biti najmanj ena ura svetovalne storitve.
To je določeno s Pravilnikom o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 88/2013, v nadaljevanju Pravilnik). V praksi so številna vprašanja, ki se nanašajo na svetovalno storitev. Iz zakonodaje izhaja, da je svetovalna storitev namenjena zagotavljanju podpornega okolja za uspešnejše vključevanje otroka s posebnimi potrebami, in sicer v programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo tako na ravni osnovne kot srednje šole. Namenjeno je otrokovi družini, strokovnim delavcem, učencem in dijakom iz skupine oz. oddelka, v katerega je otrok s posebnimi potrebami vključen. Izvajalci svetovalne storitve so lahko poleg svetovalnih delavcev tudi vzgojitelji predšolskih otrok, učitelji dodatne strokovne pomoči zunaj učne obveznosti ter strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki so (bodo) v skladu z 20. členom ZUOPP 1 pridobili status strokovnega centra. Svetovalna storitev naj bi se izvajala v okviru celostne obravnave otroka. Opredelitev vrste svetovalne storitve in dinamika izvajanja se opredeli v individualiziranem programu otroka.
Tako je za vse otroke s posebnimi potrebami v vrtcu možno pridobiti največ do dve uri dodatne strokovne pomoči na teden, ki se nanaša na pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj, in do dve uri svetovalne storitve. Zakonodajalec je pred uvedbo postopka usmerjanja predvidel za predšolske otroke tudi dve uri svetovalne storitve na mesec, ki naj bi se izvajali na predlog zdravnika. Ali so bili pri tem tudi zakonodajalčevi nameni, da uredi zgodnjo obravnavo otrok s posebnimi potrebami, pa za zdaj še ni jasno.
V osnovni šoli je za vse skupine otrok s posebnimi potrebami možnih največ pet ur dodatne strokovne pomoči tedensko, v sklopu katerih je obvezno ena ura tedensko svetovalne storitve. Pravilnik natančneje določa, da so lahko od tega do štiri ure za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj oz. do dve uri učne pomoči. Za vse skupine otrok s posebnimi potrebami so tako možne do štiri ure dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj tedensko, razen za skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, katerim pravilnik omogoča do največ dve uri dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj in dve uri učne pomoči tedensko.
V srednješolskih izobraževalnih programih je vrsta dodatne strokovne pomoči odvisna od izobraževalnega programa, v katerega je dijak vključen. Učna pomoč je tako predvidena za vse skupine dijakov s posebnimi potrebami (do dve uri tedensko), ki so vključeni v nižje poklicno in srednje poklicno izobraževanje, medtem ko je v drugih izobraževalnih programih (srednje strokovno, poklicno tehniško in gimnazijsko izobraževanje) s pravilnikom predvidena le pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj. To pa ne velja za dolgotrajno bolne dijake, ki se jim lahko dodeli učna pomoč neodvisno od izobraževalnega programa, če so odsotni od pouka več kot dva meseca. Pravilnik tako zmanjšuje število ur dodatne strokovne pomoči v srednji šoli, ki so namenjene premagovanju primanjkljajev, ovir oz. motenj s treh na do največ dve uri, pri čemer dodaja na ravni nižjega poklicnega iz srednjega poklicnega izobraževanja še dve uri učne pomoči. Učno pomoč bodo tako izvajali strokovni delavci, ki imajo manj specialnih znanj in strategij za delo z otroki in mladostniki s primanjkljaji na področju branja, pisanja in računanja, zato bodo ure učne pomoči v manjši meri prilagojene posebnim potrebam posameznika (Kavkler, 2013, str. 6).
Pravilnik določa tudi nekatere izjeme, tako lahko prejmejo dodatne tri ure na teden za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj slepi oz. slabovidni otroci in otroci z več motnjami, in sicer praviloma v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Prav tako so do dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj izjemoma upravičeni tudi otroci z več motnjami, ki so vključeni v prilagojene izobraževalne programe z nižjim ali enakovrednim izobrazbenim standardom.
Naslednja novost, ki jo je prinesla zakonodaja, se nanaša na spremljevalca za fizično pomoč. Tako so poleg težje in težko gibalno oviranih otrok do stalnega ali začasnega spremljevalca upravičeni tudi slepi otroci praviloma v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, izjemoma tudi kasneje. Pri tem velja opozoriti, da pravilnik ni predvidel spremljevalca za fizično pomoč v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom.
Poleg tega lahko izjemoma začasnega spremljevalca za fizično pomoč prejmejo še dolgotrajno bolni otroci, slabovidni otroci in otroci z okvaro vidne funkcije, otroci z avtističnimi motnjami in otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Pravilnik določa, da so izjeme določene v Kriterijih, ki so začeli veljati s 1. 5. 2014. Kriteriji so objavljeni na spletni strani Zavoda RS za šolstvo.
V strokovni javnosti so številne razprave glede ustreznosti tega določila za vse skupine otrok s posebnimi potrebami, katerih narava primanjkljaja, ovire oz. motnje ne zahteva le t. i. fizične pomoči, temveč pomoč, ki se nanaša na asistenco tako otroku kot učitelju. Potrebni so strokovni premislek in jasna merila glede ustrezne izobrazbe in znanj t. i. spremljevalca, čigar naloge naj ne bi bile le ozko vezane na fizično asistenco oz. pomoč, temveč bi prinašale dodano vrednost pri neposrednem delu z otrokom oz. mladostnikom. To pomeni, da naj bi strokovno usposobljena oseba nudila širšo pomoč tudi pri pripravi ustreznih pripomočkov in materialov za delo z otrokom s posebnimi potrebami in ne nazadnje bi morala biti tudi ustrezno usposobljena za nudenje prve zdravstvene pomoči pri npr. dolgotrajno bolnih otrocih. Ali bodo tudi to pomoč izvajali zavodi, ki bodo izvajali strokovne naloge (javni zavodi, svetovalni centri, socialno varstveni zavodi), ki jo kot novost prinaša zakonodaja, pa tudi še ni jasno.
Zakon navaja, da se gluhim in naglušnim, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku, prizna pravica do tolmača za slovenski znakovni jezik v vseh programih, ki so navedeni v Zakonu, pri čemer ni nikjer natančneje določeno, kako naj bi ta pravica izvajala v praksi.
Podzakonski akt (8. člen Pravilnika) to pravico, ki jo določa Zakon, omejuje, in sicer tako, da naj bi jo imeli gluhi in naglušni otroci le v okviru dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj, in sicer v izobraževalnem programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo na osnovnošolski in srednješolski ravni. Za predšolske gluhe in naglušne otroke pa Pravilnik tega ne predvideva.
Pravica do tolmača za slovenski znakovni jezik je opredeljena v Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ), ki določa pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik in hkrati pravico do informiranja v njim prilagojenih tehnikah. Poleg tega določa tudi obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakopravnem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja ob enakih pravicah in pogojih ter z enakimi možnostmi, kot jih imajo osebe brez okvare sluha. O tej pravici na podlagi vloge odloča pristojni center za socialno delo. Nedvomno je to pravica, ki bi gluhim in naglušnim osebam omogočila enakopravno sledenje pouku, če bi lahko učenec imel ves čas ob sebi tolmača za slovenski znakovni jezik. Pravica do tolmača za gluhe in naglušne otroke v času vzgojno izobraževalnega dela bo tako predlagana v strokovnem mnenju, natančnejšo dinamiko izvajanja tolmačenja pa bo opredelila strokovna skupina glede na otrokove potrebe v individualiziranem programu.
36. člen ZUOPP-1 določa, da se z individualizirani program (v nadaljevanju IP) v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo določijo organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči tako za premagovanje primanjkljajev, izvajanje svetovalnih storitev in izvajanje učne pomoči. Sicer pa se z IP določijo:
Zakon nalaga evalvacijo individualiziranega programa najmanj v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju, kar pomeni, da bi se lahko formalno izvajala evalvacija le enkrat v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Zakon o osnovni šoli (ZOsn- UPB3) namreč v 33. členu določa, da se osnovnošolsko izobraževanje deli na tri vzgojno-izobraževalna obdobja (od 1. do 3. razreda, od 4. do 6. razreda in od 7. do 9. razreda).
V primerjavi z ZUOPP (2007) lahko ugotovimo, da gre za spremembo, saj je prejšnji zakon navajal, da se mora individualizirani program spreminjati v skladu z napredkom in razvojem otroka, kar je pomenilo, da je morala strokovna skupina slediti napredku in razvoju otroka ter vsaj ob zaključku vsakega šolskega leta pripraviti evalvacijo IP-ja in izdelati nov program za naslednje šolsko leto. Vsekakor svetujemo strokovnim skupinam v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, da redno spremljajo otrokov napredek in razvoj ter hkrati s tem evalvirajo cilje, določene v IP.
To pomeni, da bo strokovna skupina skrbno spremljala napredek in razvoj otroka in s tem z največjo strokovno odgovornostjo spreminjala in oblikovala cilje za novo šolsko leto.
Zakon natančneje določa tudi strokovno dokumentacijo, ki jo mora predložiti starš oz. vlagatelj, če se podaja zahteva za uvedbo postopka usmerjanja za otroka, za katerega so domnevno identificirane težave, ki presegajo splošne učne težave in jih lahko na kontinuumu specifičnih učnih težav umestijo med težje oz. najtežje oblike specifičnih učnih težav. V tem primeru mora šola pripraviti poročilo, iz katerega je razvidno, da je bil otroku zagotovljen kontinuum pomoči v skladu s Konceptom dela učne težave v osnovni šoli.
Kot obvezna dokumentacija se v tem primeru priloži tudi izvirni delovni projekt pomoči (IDPP), ki ga pripravi šola za učenca z učnimi težavami. Pomembno je tudi vedeti, da sodijo med strokovno dokumentacijo poleg zdravstvene dokumentacije tudi psihološka, specialno-pedagoška, logopedska, socialna in ostala poročila, iz katerih je razviden potek dosedanjih obravnav otroka oz. mladostnika v zunanjih ustanovah. V vseh delih Slovenije ni mogoče zagotoviti obravnave otrok v zunanjih ustanovah, takrat so toliko bolj pomembna poročila, ki jih pripravijo strokovni delavci vrtca, šole ali zavoda, v katerega je otrok vključen.
Novost, ki jo uvaja zakonodaja, je tudi pogovor z otrokom/mladostnikom o postopku usmerjanja. To je del strokovne dokumentacije, ki jo pripravi vrtec oz. šola, in jo predložijo starši oz. vlagatelji. Zakon prepušča strokovno presojo glede smiselnosti pogovora z otrokom strokovnim delavcem vrtca, šole oz. zavoda. Izvedba pogovora je odvisna od otrokove starosti in sposobnosti razumevanja okoliščin.
To določilo zakona lahko razumemo tudi kot intenco zakonodajalca k dejavnejši vlogi otroka oz. mladostnika kot »eksperta iz izkušenj«. Ne nazadnje zakon omogoča tudi mladostniku, starejšemu od 15 let, da zase poda vlogo za usmerjanje.
Pomembno je, da odrasli otroku razložijo pomen usmerjanja in pridobitve statusa otroka s posebnimi potrebami in da pri tem tudi otrok izrazi svoje mnenje, želje, strahove itd. Še posebno pomembno je, da otrok v razgovoru pove, katere strategije dela so zanj učinkovite, s katerimi pripomočki je učinkovit in kaj mu je pri delu resnično v pomoč. Pogosto se je predvsem na ravni srednješolskega izobraževanja po dosedanjih izkušnjah zgodilo, da so dijaki odklanjali dodatno strokovno pomoč in status dijaka s posebnimi potrebami, saj je bila to zanje prehuda »stigma« v primerjavi z vrstniki.
Če bodo to strokovni delavci na šoli zaznali, je pomembno, da to v beležki razgovora tudi zapišejo. Iskanje statusa otroka s posebnimi potrebami zgolj in samo zaradi določenih »bonitet«, je neodgovorno ravnanje odraslih do otroka oz. mladostnika.
Dosedanji Zakon je določal možnost sodelovanja vzgojitelja/vzgojiteljice oz. učitelja/učiteljice na pobudo članov senata Komisije.
Nova zakonodaja pa uvaja obvezo sodelovanja otrokovega vzgojitelja/vzgojiteljice oz. učitelja/učiteljice pred izdelavo strokovnega mnenja. Mnenje se lahko pridobi bodisi pisno ali ustno na Komisiji.
Ob podaji strokovne dokumentacije je del poročila o otroku tudi pisno mnenje. Pogosto se pojavijo vprašanja pričakovanj in vloge zapisanega mnenja vzgojitelja/vzgojiteljice oz. učitelja/učiteljice. Pomen mnenja je dvojen: otrokov vzgojitelj/vzgojiteljica oz. učitelj/učiteljica je tista strokovna oseba na šoli, ki je z otrokom praviloma največ časa in ga tudi v vzgojnih in učnih situacijah najbolje pozna. Zato lahko poda utemeljeno strokovno oceno glede prepoznanih otrokovih posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb ter na drugi strani močnih področjih, poroča lahko o učinkovitih pristopih in metodah dela z otrokom ter o otrokovem statusu v skupini. Številne raziskave in prakse tako doma kot v tujini kažejo na to, da je pri udejanjanju inkluzivne prakse vse pomembnejša prav učiteljeva vloga.
V nadaljevanju so navedene še nekatere druge spremembe in pomembne informacije:
V kategoriji OBRAZCI, VZORCI, PREGLEDNICE/STROKOVNO-PEDAGOŠKO PODROČJE/OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI so na voljo vzorci:
{phocadownload view=category|id=17|target=s}
V kategoriji ZAKONODAJA/STROKOVNO-PEDAGOŠKO PODROČJE je na voljo aktualna zakonodaja.
Viri in literatura: