Različni načini nasilja v družini - kot družbene prakse - ustvarjajo različne pristope k reševanju tovrstne problematike. Nasilje v družini se pojavlja skozi vso zgodovino naše civilizacije, ne glede na družbeno ureditev, socialno, ekonomsko, versko ali kulturno okolje. Država je dolžna zagotavljati ključne pogoje za blagostanje in varnost, k temu pa pomembno prispevata tudi splošna družbena odgovornost in vrednostni sistem, ki ga posamezniki sprejemamo v času primarne in sekundarne socializacije. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08, v nadaljevanju: ZPND) je z uveljavitvijo v letu 2008 pomembno prispeval k dvigu občutljivosti družbe do problema nasilja v družini, ki je vse dotlej veljalo za intimno stvar sleherne družine, v katero pa nima pravice posegati nihče – niti sosedje niti sorodniki in še manj država s svojimi ustanovami.
K dvigu kakovosti dela z žrtvami nasilja so v zadnjem desetletju prispevali programi pomoči žrtvam in redna izobraževanja ter usposabljanja za strokovne delavce, kot so policisti, socialni delavci, pedagoški in svetovalni delavci, zdravstveni delavci, torej vse, ki se pri svojem delu srečujejo z različnimi oblikami nasilja. Pomembno vlogo pri teh dejavnostih je imelo sodelovanje državnih ustanov z nevladnimi organizacijami. Izvedene aktivnosti so od leta 2008 pripomogle k izboljšanju sistemske obravnave žrtev nasilja v družini in storilcev nasilnih dejanj, s posebnim poudarkom na zaščiti ranljivih družbenih skupin, ter medresorskega in interdisciplinarnega sodelovanja.
Ko govorimo o nasilju nad otrokom, ki je izpostavljen katerikoli obliki fizičnega in psihičnega nasilja, surovega ravnanja in / ali zanemarjanja, pa ne moremo zaobiti dejstva, da takšna ravnanja grobo kršijo temeljne otrokove pravice, kot so pravica do življenja, obstoja in zdravega razvoja, ter s tem ogrožajo otrokov psihofizični in socialni razvoj. Spreminjanje splošnega družbenega odnosa do nasilja je dolgotrajen proces, s ciljem ustvariti otrokom prijazno in spodbudno okolje, v katerem ni prostora prav za nobeno obliko nasilja. Družba kot celota je toliko močna in zdrava, kolikor je sposobna zaščititi svoje najšibkejše posameznike – otroke. Zloraba otroka je ena najhujših zlorab nasploh, eno najhujših zavržnih dejanj, saj pusti na posamezniku nepopravljive posledice za vse življenje.
V mednarodni praksi so najbolj znane pravne oziroma zakonodajne, zdravstvene in socialne perspektive za zmanjševanje nasilja v družini, hkrati pa se izvaja tudi vse več preventivnih kampanj, ki dvigujejo občutljivost širše javnosti do tega družbenega problema. Poudariti velja, da se nasilje v družini ne veže zgolj na posamezno skupino žrtev in se ne omejuje na ozko pojmovano družinsko okolje. Raziskave sicer kažejo, da so najpogostejše žrtve otroci in ženske, vendar pa se ZPND ne omejuje le na ti skupini, temveč nalaga organom in organizacijam dolžnost nudenja pomoči vsem žrtvam, med katerimi so tudi starejši družinski člani, osebe z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi oviranostmi, moški ter ostali družinski člani, ne glede na kakršnekoli njihove osebne lastnosti in okoliščine.
Novembra 2016 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 68/16; v nadaljevanju: ZPND-A). Dopolnitev zakona je bila potrebna zato, ker so se v zadnjih osmih letih pokazale nekatere družbene spremembe, ki jih je treba nujno vključiti v zakon zaradi zagotovitve formalno-pravnih ukrepov za zaščito žrtev nasilja vseh oblik. Dopolnitev zakona je usmerjena zlasti v večjo dolgoročno varnost žrtve in v dodatno zaščito najbolj ranljivih skupin prebivalstva.
Pri pripravi ZPND-A so bili smiselno upoštevani naslednji evropski pravni akti, ki so zavezujoči tudi za Slovenijo: Istanbulska konvencija – Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, Lanzarotska konvencija – Konvencija o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (veljati je začela 1. januarja 2014), Priporočilo parlamentarne skupščine Sveta Evrope o vseevropski prepovedi fizičnega kaznovanja otrok in Direktiva 2012/29/EU za zaščito žrtev kaznivih dejanj.
Zakonodaja s področja nasilja v družini ni predmet usklajevanja z zakonodajo Evropske unije (v nadaljevanju: EU), saj v okviru evropskega prava ne obstajajo predpisi, ki bi neposredno posegali na področje obravnavanja nasilja v družini držav članic. Slovenija pa je kot članica EU in podpisnica različnih konvencij ter direktiv EU zavezana njihove določbe prenesti v nacionalni pravni red.
V skladu z aktualnimi družbenimi spremembami ZPND-A podrobneje opredeljuje dodatne družinske člane in njihova razmerja kot sodobno tipologijo družin. Določba drugega člena je opredelitev družinskih članov dodatno razširila tudi na osebe, katerih razmerje je že prenehalo, in na nove zakonce ali zunajzakonske partnerje ali partnerje v registrirani istospolni partnerski skupnosti družinskega člana ali otroka. Seznam oseb, ki so po ZPND-A družinski člani, je obsežnejši in zajema vse osebe, med katerimi obstaja ali je obstajala tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo. Izpostaviti velja, da se za družinske člane štejejo osebe tudi takrat, ko je razmerje ali skupnost dejansko že prenehala.
Med oblike nasilja sta dodani: (1) grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da nekaj stori ali opusti ali nekaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in (2) zalezovanje. Slednje je v zadnjem času izrazito pogosta oblika nasilja, zlasti takrat, ko žrtev zapusti povzročitelja. Zalezovanje po tem zakonu predstavlja naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje ali zadrževanje na krajih, kjer se žrtev pogosto nahaja. Vključitev zalezovanja kot oblike nasilja zmanjšuje možnost različnih interpretacij nasilnih ravnanj, pogojenih z osebnim vrednostnim sistemom posameznika.
Zakon nalaga vsem organom in organizacijam (državnim organom, nosilcem javnih pooblastil, izvajalcem javnih služb in organom lokalnih skupnosti) dolžnost, da pomagajo žrtvam nasilja v družini z izvedbo vseh postopkov in ukrepov, ki so potrebni za njeno čim prejšnjo in čim bolj učinkovito zaščito. Poleg tega izrecno poudarja, da morajo primere nasilja v družini organi obravnavati prednostno, pri izvajanju postopkov in ukrepov pa spoštovati načelo sorazmernosti ukrepanja oziroma ravnanja (sorazmernost ukrepanja s stopnjo ogroženosti žrtve, tj. s stopnjo nasilja).
Žrtev nasilja je opredeljena kot oseba, ki je utrpela katero od opredeljenih oblik nasilja, ne glede na njene osebne okoliščine. Zakon dolgoročno varnost zagotavlja prek izdelave načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela krajevno pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), kot nosilec primera, skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi ter organizacijami. Ko je žrtev otrok, pa CSD v okviru načrta pomoči predlaga sodišču tudi ukrepe, ki jih za zagotavljanje otrokove varnosti predvideva zakonodaja s področja družine.
Mladoletne žrtve uživajo posebno varstvo, ki se odraža v širši opredelitvi nasilja nad njimi. Pri tej opredelitvi so smiselno vključene določbe Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah o upoštevanju otrokovih koristi pred koristmi drugih udeležencev v postopkih, in predvsem dolžnosti ustanov, da izvajajo posebne ukrepe za njihovo zaščito po zakonu, ki ureja družinska razmerja. Zakon določa, da je otrok žrtev tudi takrat, ko je »le« navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani, torej kot priča. Vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, mora to prijaviti CSD, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved pred izpostavljanjem otroka množičnim medijem v primerih nasilja, kar je velikega pomena. To pomeni, da moramo odrasli zavarovati otroka pred nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanjem medijskim pritiskom in nepotrebno stigmatizacijo v družbi ter sekundarno viktimizacijo.
Pri obravnavanju primerov nasilja so posebne pomoči deležne tudi starejše osebe, invalidi in osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase. Zanje je dolžnost prijave urejena enako kot za mladoletne osebe.
Nosilec primera nasilja v družini je CSD. Vsi organi in organizacije, kot tudi nevladne organizacije, pa so CSD dolžni o primerih nasilja takoj obvestiti. Ko je žrtev nasilja otrok, je treba obvestiti tudi policijo ali državno tožilstvo. CSD mora kot nosilec javnih pooblastil izvesti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih in drugih pravic ter koristi. Eden od najbolj drastičnih ukrepov je odvzem otroka staršem. CSD ga sme odvzeti ter ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali v zavod le v primeru, ko so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali iz drugih pomembnih razlogov.
Ko polnoletna žrtev prijavi nasilja izrecno nasprotuje, se takšna prijava v primerih lažjih oblik nasilja (ko ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti) ne poda, kajti kot polnoletna samostojna oseba ima namreč pravico odločati o svojem načinu življenja.
Žrtev nasilja si lahko izbere osebo, ki jo spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem. Ta ji pomaga pri zaščiti njene integritete in ji nudi psihično oporo. Vsi postopki so za žrtev prijaznejši in organizirani na način, da se prepreči sekundarna viktimizacija (Uredba 2012/29/EU).
Državne ustanove (CSD, policija, VIZ, zdravstvo idr.) in nevladne organizacije morajo varovati identiteto žrtev ter povzročiteljev nasilja, z namenom zmanjševanja oziroma preprečevanja travme, vezane na izpostavljanje javnosti, še posebej, ko gre za mladoletne osebe. Organi in organizacije morajo kot poklicno skrivnost tudi varovati podatke o nastanitvi ogrožene žrtve in njenih otrok oziroma drugih ukrepih za njihovo zaščito. Primere nasilja v družini so dolžni obravnavati prednostno, strokovno in pri tem medresorsko sodelovati. Odzivnost, sodelovanje in strokovnost različnih strokovnih služb so ključni dejavniki pri nudenju celostne pomoči žrtvi.
ZPND-A uvaja posebno določbo o zagotavljanju proračunskih sredstev za sistematično spremljanje pojavnosti nasilja v družini, financiranje programov za zmanjševanje nasilja in preventivne aktivnosti ter longitudinalne analize trendov na tem področju.
ZPND-A razširja nabor ukrepov sodišča za zaščito žrtve in podrobneje ureja postopek pred sodišči, kar zagotavlja večjo varnost žrtvi, da slednja (sama ali skupaj z otroki) čim prej zapusti krog nasilja in si na novo uredi življenje. Policija ima dolžnost, da na predlog žrtve zagotavlja njeno varnost ob vstopu v stanovanje, iz katerega mora žrtev vzeti nekatere stvari za zagotavljanje svojih osnovnih življenjskih potreb.
Izhajajoč iz dopolnitev zakona lahko sodišče v nepravdnem postopku povzročitelju nasilja prepove stike z žrtvijo na njen predlog. Ko je v predmetnem nasilju v družini navzoč tudi otrok, o stikih otroka s povzročiteljem nasilja odloča sodišče. Prav tako lahko sodišče v nepravdnem postopku na predlog žrtve naloži povzročitelju nasilja, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo.
V sodnih postopkih, ki jih žrtev lahko začne na svojo zahtevo, po izreku ukrepov po ZPND-A, ima možnost pridobiti brezplačno pravno pomoč. Posebej velja poudariti, da pri tem niso pomembne njene premoženjske, temveč življenjske razmere, nastale zaradi ravnanj povzročitelja nasilja. Brezplačna pravna pomoč velja zgolj za postopke, ki na sodišču potekajo na podlagi ZPND-A in ne velja za druge postopke, ki jih kot partnerja urejata v razveznih postopkih ali glede delitve skupnega premoženja.
Zakon glede na vsebino opredeljuje najpogostejše vrste nasilja, ki so v vsakdanjem življenju praviloma prepletene. Te oblike nasilja veljajo za vse, tako odrasle kot otroke. Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu ter zanemarjanje in zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja.
Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da nekaj stori ali opusti ali da nekaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.
Psihično nasilje so različna ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroča strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije.
Spolno nasilje so različna ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja in javna objava spolnih vsebin o žrtvi.
Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja, ali omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti na družinskega člana.
Zanemarjanje je oblika nasilja, ko povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti in razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.
Zalezovanje pa predstavlja naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev nahaja, vmešavanje v storitve oziroma usluge ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.
Po več desetletnih prizadevanjih mednarodnih organizacij, kot sta Svet Evrope in OZN, da bi države v svojo nacionalno zakonodajo vključile eksplicitno prepoved telesnega kaznovanja otrok, je Slovenija z ZPND-A, v členu 3.a, dosegla to pravno normo. V navedenem členu je katerakoli oblika telesnega kaznovanja in ponižujočega ravnanja, kot vzgojne metode otrok doma, v vzgojno-izobraževalni ali zdravstveni ustanovi ali v širši družbi, prepovedana. Telesno kaznovanje otrok je katerokoli dejanje, ki vsebuje fizično silo, z namenom povzročitve bolečine ali neugodja, strahu, stiske otroka ali izkazovanja prevladovanja z vidika moči. Ponižujoče ravnanje je kruto psihično ravnanje oziroma kaznovanje odrasle osebe nad otrokom, pri katerem takšno, praviloma ponavljajoče se dejanje povzroči ponižanje, ustrahovanje, zmanjšanje samopodobe, čustveno stisko ipd. Nobena od navedenih oblik izkazovanja fizične in psihične moči odrasle osebe nad otrokom, kot vzgojne metode, ki je enkratno dejanje ali ponavljajoči se vedenjski vzorec odrasle osebe, pa ni sprejemljiva in dopustna, ker so posledice, ki jih otrok utrpi pri tem, nepopravljive za njegov nadaljnji razvoj.
Dokazano je, da vsako nasilje nad otrokom škodljivo vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti. S telesno kaznijo otroku sporočamo, da je to sprejemljiv način vzgoje. Takšen posameznik bo kasneje, v postopku lastnega oblikovanja družine, zaradi privzgojenega vzorca vedenja v družini tudi sam posegel po tepežu kot vzgojni metodi svojih otrok. Telesno kaznovanje otrok ni prepovedano le v družini, temveč tudi v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter socialno-varstvenih in zdravstvenih zavodih.
Telesna nedotakljivost in pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva sta pravici, ki ju mora država še posebej varovati, ko gre za najranljivejšo družbeno skupino – otroke. Odvisnost od odraslih oseb, občutljiva faza psiho-fizičnega razvoja in ranljivost zaradi starosti ter zrelosti so ključni razlogi za višjo raven pravne zaščite pred raznolikimi oblikami nasilja. Otroci so neredko žrtve nasilja znotraj ožje ali širše družine, v krogu njihovih najbližjih oseb, ki bi naj zanje skrbeli in jih vzgajali. Vse pogosteje so otroci žrtve nasilja tudi v šoli, med vrstniki, na socialnih omrežjih in tudi v drugih okoljih. Pojavne oblike nasilja, ki ga doživljajo otroci, so različne, vse pa imajo neizbrisne posledice, še posebej, ko gre za nasilje znotraj družine.
Na podlagi 10. člena ZPND je minister, pristojen za šolstvo, v soglasju z ministrom za delo, izdal podzakonski predpis z naslovom »Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode«, s katerim morajo biti seznanjeni in ga pri svojem delu izvajati vsi zaposleni v VIZ. Pravilnik določa ravnanje zaposlenih ob zaznavi nasilja nad otrokom v družini. Določa tudi oblike pomoči otroku, ki je žrtev nasilja, in sodelovanje VIZ z državnimi organi, nosilci javnih pooblastil ter izvajalci javnih služb. Pravilnik se uporablja tudi v primeru nasilja v družini nad polnoletnim dijakom, po javno veljavnih programih. Za ravnanje zaposlenih v VIZ na podlagi tega pravilnika je v skladu z zakonom, ki ureja organizacijo in financiranje vzgoje ter izobraževanja, odgovoren ravnatelj zavoda.
Na splošno velja, da se postopek prijave nasilja začne na predlog žrtve, CSD pa lahko predlaga začetek postopka s soglasjem žrtve. Predlog mora biti podan najkasneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela katerega od ravnanj iz prvega odstavka 19. člena zakona. Postopek v primerih, ko je žrtev oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, začne sodišče na predlog skrbnika ali CSD.
Postopek v primerih, ko je žrtev otrok, starejši od petnajst let, začne sodišče na predlog otroka, staršev oziroma enega od staršev, če jim ni odvzeta roditeljska pravica, skrbnika ali CSD.
Učitelj ali drug zaposleni v VIZ, ki je pri otroku opazil spremembe, ki bi lahko bile posledice nasilja ali se mu je otrok zaupal ali ima učitelj ali drug delavec VIZ podatke o nasilju od tretje osebe ali pa je bil sam priča nasilju, mora zaradi zaščite najvišjih otrokovih koristi nemudoma:
Ravnatelj kot odgovorna oseba VIZ ali svetovalna služba VIZ v telefonskem pogovoru še isti dan oziroma najpozneje v 24 urah po narejenem zapisu o dogodku obvesti CSD, policijo ali državno tožilstvo o sumu nasilja v družini nad otrokom in na CSD pošlje pisno prijavo nasilja, skupaj z zapisom o dogodku. Ravnatelj ali svetovalna služba VIZ o opravljeni prijavi nasilja starše obvesti le takrat, ko presodi, da je to v korist otroka.
Zapis dogodka je uradni dokument, ki je podlaga za prijavo nasilja na CSD, policiji ali državnemu tožilstvu ter za nudenje pomoči otroku v okviru VIZ. V zapisu dogodka je treba navesti vse okoliščine in opažanja, iz katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje in je otrok ogrožen. Delavec VIZ, ki naredi zapis, zapiše tudi, ali so potrebni takojšnji ukrepi za zaščito otroka.
S sprejetjem zakonskih podlag se je država zavezala, da bo dosledno spoštovala pravice otrok pred vsemi oblikami zanemarjanja, zlorabe in nasilja v družini, v ustanovi oziroma v širši družbi nasploh.
Dolžnost prijave nasilja nad otrokom je pravno-formalno jasno urejena in sledi mednarodnim priporočilom ter ugotovitvam različnih strok. Strožje varstvo identitete žrtve – otroka zaradi večjega vpliva stigmatizacije je nujno za njegovo zaščito. Pogosti so namreč primeri medijskega razgaljanja identitet žrtev nasilja, med katerimi so tudi otroci. Zakon namenja posebno pristojnost interventni službi CSD za nujne ukrepe, saj je država dolžna zagotoviti takojšnjo pomoč in varnost otroku, tudi ob morebitnem nasprotovanju njegovih staršev ali skrbnikov.
Vsak otrok ima pravico do takojšnje zaščite pred nasiljem in škodljivimi dejavniki, ki lahko kakorkoli prizadenejo njegovo telesno nedotakljivost, integriteto ter dostojanstvo. Temeljno načelo CSD je največja korist otroka, prav tako pa tudi zakonodaja jasno določa, da imajo v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, njegove koristi in pravice prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleženih v postopku. Timska in multidisciplinarna strokovna presoja je tista, ki zagotavlja najboljšo korist otroka, pri tem pa je pomembno sodelovanje vseh udeleženih, torej tudi staršev in otroka. Strokovne metode za pridobivanje otrokovega mnenja, želja in stališč o vseh stvareh, ki so povezane s primerom nasilja znotraj družine, so vezane na tri pomembne dejavnike, kot so starost, zrelost in razumevanje otroka. Strokovna doktrina dela z zlorabljenim otrokom temelji torej na upoštevanju različnih dejavnikov, ki so odvisni od otrokovega razvoja in socio-kulturnega okolja.
Strokovne smernice za delo CSD pri zaščiti otrok pred nasiljem v družini temeljijo na dveh osnovnih ciljih, in sicer: (1) na varovanju otrokovih koristi ob sočasnem preprečevanju zlorab in zanemarjanja ter (2) na zagotavljanju, da so vsi ukrepi in odločitve, sprejete v celotnem procesu, pretehtane na podlagi načela največje koristi za otroka.
Zagotavljanje učinkovitega varstva je pri ogroženemu otroku zaradi nasilja v družini zelo pomembno. Ukrepi morajo biti usmerjeni v otroka, družino kot celoto in hkrati v vsakega družinskega člana posebej. Strokovni delavci CSD si morajo prizadevati za vzpostavitev sodelovanja z družino pri odpravi okoliščin in posledic ogroženosti otroka. Včasih mora CSD ustrezno ukrepati za zaščito otroka tudi na način, ko je to v nasprotju z enim od staršev ali celo z obema.
Največja korist otroka je zagotovljena takrat, ko se preuči in upošteva otrokove potrebe ter želje (izhajajoč iz otrokove starosti in zrelosti), predvidi možni učinek vsake spremembe na otroka, oceni škodo, ki jo je otrok že utrpel, ob sočasnem upoštevanju zmožnosti staršev/skrbnikov, da ti zadovoljijo otrokove psiho-fizične ter socialne potrebe z namenom preprečevanja in zmanjševanja že nastale škode.
Nujne ukrepe za zaščito otroka je treba izpeljati v primeru, ko sta otrokovo življenje in / ali zdravje neposredno ogrožena. Sem sodijo primeri, ko starši/skrbniki zaradi različnih vzrokov ne želijo ali ne zmorejo zadovoljiti temeljnih potreb otroka in mu nuditi ustrezne pomoči, ko jo ta potrebuje: (1) ko je otrok izpostavljen zlorabam staršev/skrbnikov, ki so v nestabilnem psihičnem stanju, so agresivni zaradi duševne bolezni, zlorabe drog ali imajo motnjo osebnosti; (2) ko se otrok znajde brez ustreznega nadzora, kar lahko povzroči potencialno nevarnost za njegovo življenje; (3) ko obstaja sum, da bo otrok žrtev izsiljevanja ali maščevanja starša; (4) ko je treba zaradi zavarovanja otrokove koristi tega nujno takoj umakniti iz ogrožajočega družinskega okolja, mu poiskati optimalno namestitev ali prepovedati stike z določeno osebo.
Za izdelavo ocene ogroženosti morajo biti strokovni delavci ustrezno izobraženi, k čemur jih še posebej zavezuje zakonodaja s področja nasilja v družini. Poenotenje prakse strokovnih delavcev CSD je temeljni pogoj, da je vsak otrok, ne glede na kraj bivanja, deležen hitre in enako kakovostne pomoči ter oskrbe v primerih ogroženosti.
Pri obravnavi primerov nasilja v družini je ključnega pomena multidisciplinarni pristop, pri čemer se stremi k učinkovitemu, koordiniranemu pristopu vsakega posameznega primera posebej. Multidisciplinarni pristop je bil v CSD uveljavljen še pred sprejetjem ZPND, saj je socialna stroka hitro prepoznala pomen sodelovanja različnih organov in organizacij za učinkovito pomoč žrtvam. Po ZPND-A je udeležba v multidisciplinarnem timu obvezna za vse vabljene strokovne službe. Ta določba je nova, saj se v praksi dogaja, da se predstavniki posameznih organov ne odzovejo vabilu za multidisciplinarni tim. Krajevno pristojni CSD skliče multidisciplinarni tim na podlagi strokovne presoje in temu primerno vabi točno določene predstavnike organov, glede na specifičnost obravnavanega primera.
S pravnega vidika je inkriminacija nasilja v družini v Sloveniji pomembno dejanje, saj je s sprejemom ZPND država posredovala širši družbi jasno in nedvoumno sporočilo, da nobena oblika nasilja ni sprejemljiva. Ta korak je pomemben, vsekakor pa ni zadosten, saj je bila družbena sprejemljivost nasilja v intimni sferi, enako kot alkoholizem, dolga desetletja v slovenskem prostoru latentno tolerirana.
Brez sistematičnega posega države in civilne družbe v spreminjanje vrednostnega sistema ljudi skozi izobraževanja o kakovostnih odnosih in pozitivnih vzgojnih metodah brez nasilja nad otrokom ni možno zaokrožiti tega celovitega procesa ustvarjanja otrokom prijazne družbe. Nenasilje mora postati enakovredna vrednota, kot so sprejemanje drugačnosti, strpnost ali solidarnost.
Zavedanje, da vsi soustvarjamo družbo, v kateri živimo, je pomembno. Prav tako je pomembno, da se starši zavedajo, da jih otroci ne le poslušajo, temveč v bistveno večjem deležu tudi posnemajo. Učenje prepoznavanja vzorcev nasilnega vedenja in različnih oblik pomoči je torej ključnega pomena pri učenju socialnih veščin in sistematičnem razvijanju čustvene inteligence otrok.
- Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, št. 16/08.
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, št. 68/16.
- Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04.
- Konvencija o otrokovih pravicah, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 3/93, 9/93, 5/99, 9/08, 13/11 in 9/13; konvencija, objavljena v Uradnem listu SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 15/90.
- Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 23/04.
- Lanzarotska konvencija – Konvencija o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.
- Istanbulska konvencija – Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima.
- Priporočilo parlamentarne skupščine Sveta Evrope o vseevropski prepovedi fizičnega kaznovanja otrok in Direktiva 2012/29/EU za zaščito žrtev kaznivih dejanj.
- Irena Jager Agius (ur.): Otrokove pravice v Sloveniji – od normativnih standardov do učinkovitega varstva, Zbornik ob 25-letnici Konvencije o otrokovih pravicah, Zbirka Mednarodno pravo, MZZ RS in Založba FDV, 2014.
- Lea Javornik Novak: Child ON Europe, v: Guidelines on Data Collection and Monitoring Systems on Child Abuse, Series 1, Instituto degli Innocenti, Firence, 2009.
- Skupnost centrov za socialno delo, Strokovne smernice za delo centrov za socialno delo pri zaščiti otrok pred nasiljem v družini, Bilten Kaljenje, str. 6–37, letnik V, št. 10, Ljubljana, 2010.