Državni zbor RS je dne 25. 10. 2016 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND-A), ki je bil dne 4. 11. 2016 objavljen v Uradnem listu RS, št. 68/2016. Novela zakona je začela veljati dne 19. 11. 2016.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND) opredeljuje pojem nasilja v družini, določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb in drugih izvajalcev storitev na področju socialnega varstva, zdravstva, vzgoje in izobraževanja, organov samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organi in organizacije) in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini.

V prvem členu novele zakona se prvi člen ZPND dopolni tako, da se med organe in organizacije vključi tudi druge izvajalce storitev na področju socialnega varstva, zdravstva, vzgoje in izobraževanja (ob nosilcih javnih pooblastil in izvajalcih javnih služb), ki se jim določi vlogo in naloge pri obravnavi nasilja v družini (dolžnost prijave, izobraževanje strokovnih delavcev, medsebojno obveščanje itd.). Za ustrezno zaščito žrtev je namreč treba zagotoviti enako obravnavo pri vseh izvajalcih storitev na področju socialnega varstva, zdravstva, vzgoje in izobraževanja.

V drugem členu novele zakona se v drugem členu ZPND predlaga širša opredelitev družinskih članov, saj je bilo v praksi zaznati več primerov, ko je prihajalo do nasilja med osebami, ki so bile v določenem partnerskem ali intimnem razmerju, pa jih ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno izmed kategorij družinskih članov po prej veljavnem ZPND. Po novem naj bi se za družinske člane štele tudi npr. osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to ali živijo v skupnem gospodinjstvu, prav tako tudi, če je razmerje ali skupnost že prenehala, in novi partnerji družinskih članov.

Na podlagi izkušenj z obravnavo nasilja v družini, ko posamezna ravnanja niso bila prepoznana kot nasilje, in v skladu z novimi strokovnimi dognanji in usmeritvami na področju nasilja v družini, so v tretjem členu novele zakona v tretjem členu ZPND dopolnili definicije nasilja v družini.

Nasilje v družini (v nadaljevanju: nasilje) je prepovedano.

Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (v nadaljnjem besedilu: žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok.

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Kot fizično nasilje se po noveli ZPND šteje npr. že grožnjo z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje.

Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi. Pri definiciji spolnega nasilja je tako dopolnjeno, da se kot spolno nasilje šteje tudi grožnjo s spolnim nasiljem in da se kot spolno nasilje šteje javna objava spolnih vsebin o žrtvi. Zadnje je namreč vse pogostejša oblika nasilja zaradi večje uporabe svetovnega spleta, zlasti družbenih omrežij.

Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Tako se zdaj kot psihično nasilje dodatno opredeljuje tudi razširjanje informacij o žrtvi.

Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana. Pri tej opredelitvi nasilja se tako širi opredelitev tudi kot neupravičeno neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti na družinskega člana, brez njegove vednosti ali pristanka.

Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.

Zalezovanje je povsem nova oblika družinskega nasilja, in sicer se šteje, da gre v primeru zalezovanja za naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba, ali za drugo obliko neželenega vdora v življenje žrtve.

V četrtem členu novele zakona se doda nov 3. a člen, ki določa prepoved telesnega kaznovanja otrok. Katera koli oblika telesnega kaznovanja in ponižujočega ravnanja kot vzgojne metode otrok je prepovedana.

Telesno kaznovanje otrok je katero koli dejanje, ki vsebuje fizično silo z namenom povzročitve bolečine ali neugodja, strahu, stiske otroka ali izkazovanja prevladovanja z vidika moči. Ponižujoče ravnanje je kruto psihično ravnanje oziroma kaznovanje odrasle osebe nad otrokom, pri katerem takšno, praviloma ponavljajoče dejanje, povzroči ponižanje, ustrahovanje, zmanjšanje samopodobe, čustveno stisko ipd. Vsaka od navedenih oblik izkazovanja fizične in psihične moči odrasle osebe nad otrokom kot vzgojne metode, ki je enkratno dejanje ali ponavljajoči se vedenjski vzorec odrasle osebe, je nesprejemljiva in nedopustna, ker so posledice, ki jih utrpi ob tem otrok, nepopravljive za njegov nadaljnji razvoj. Dokazano je, da vsako nasilje, tako telesno kot katero koli drugo, škodljivo vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti. S telesno kaznijo se po mnenju predlagateljev novele ZPND namreč vzgaja otroka v nesamozavestno odraslo osebo, ki bo kasneje v življenju zaradi privzgojenega vzorca vedenja v družini pogosteje tudi sam posegel po tepežu kot vzgojni metodi svojih otrok. Ob tem predlagatelji novele ZPND poudarjajo, da se s prepovedjo telesnega kaznovanja otrok ne uvaja t.i. permisivne vzgoje. Postavljanje meja je nujni element vzgojnega procesa, vendar brez prisotnosti telesnega kaznovanja kot vzgojne metode.

V petem členu novele zakona se drugi odstavek 6. člena ZPND dopolni tako, da se dolžnost prijave nasilja izrecno zahteva tudi za izvajalce vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih. Za otroke je, zaradi njihove večje ranljivosti, dolžnost prijave suma nasilja absolutna za vse, pri čemer so k temu še posebej zavezani strokovni delavci v zdravstvu ter osebje v vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih in socialnih zavodih. Po noveli se zdaj drugi odstavek 6. člena ZPND glasi, da »mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok ali oseba, ki zaradi osebnih okoliščin ni sposobna skrbeti zase.«.

Prvi odstavek 7. člena ZPND se spremeni tako, da si žrtev nasilja lahko izbere osebo (v nadaljevanju: spremljevalec), ki jo lahko spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem, in v postopkih, kjer je udeležen povzročitelj nasilja. V skladu z veljavnim ZPND si je žrtev lahko izbrala spremljevalca, ki jo spremlja v postopkih. Za prisotnost spremljevalca v postopkih zadostuje izjava žrtve pred ali med postopkom. V praksi se je dogajalo, da žrtvam ni bil omogočen spremljevalec v postopkih, ki se jih ne vodi zaradi nasilja, je pa v njih udeležen povzročitelj nasilja (npr. razvezni postopek). Ker je naloga spremljevalca nuditi žrtvi čustveno oporo, ko se mora soočiti s povzročiteljem, je z novelo zdaj uzakonjeno, da lahko spremljevalec spremlja žrtev tudi v vseh postopkih, kjer je udeležen povzročitelj nasilja.

Prvi odstavek 9. člena ZPND se spremeni tako, da o žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo javnosti biti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša in s tem ne izpostavlja otrok ali njihovih osebnih podatkov. Novela tako dodatno zaščiti otroke kot posebej ranljivo skupino, zato je posredovanje podatkov o žrtvi javnosti, kljub njenemu soglasju, dopustno le, če s tem ne izpostavlja otrok.

Ena pomembnejših novitet novega zakona je določena v 9. a in 9. b členu, ki določata varstvo podatkov o žrtvi in informiranje žrtve, predvsem z namenom zaščite žrtve. Organi in organizacije so dolžni kot poklicno skrivnost varovati podatke o nastanitvi žrtve ali drugih ukrepih za njeno zaščito. Varovanje podatkov je nujno potrebno, da se poveča varnost žrtve, saj se je v preteklosti dogajalo, da so bili povzročiteljem nasilja podatki o zaščitnih ukrepih za žrtev razkriti. Organi in organizacije so hkrati dolžni zagotoviti, da žrtve prejmejo ustrezne in pravočasne informacije o razpoložljivih podpornih storitvah in pravnih sredstvih v jeziku, ki ga razumejo. Da se lahko žrtve informirano odločijo in poskrbijo za svojo zaščito, je nujno, da so seznanjene z vsemi oblikami pomoči, ki so jim na voljo, ter o pravnih sredstvih, ki jih lahko uporabijo za svojo zaščito.

Z novelo 14. člena ZPND je določeno, da mora center za socialno delo posebej skrbno obravnavati primere nasilja, kjer je žrtev nasilja otrok, zlasti kadar gre za sum spolne zlorabe otrok. Za večjo varnost žrtve se dodaja tudi določilo, da lahko center za socialno delo na zaprosilo žrtve pridobi podatke o prostih izhodih, morebitnem pobegu s prestajanja kazni zapora in predvidenem datumu odpusta obsojenca. V primerih, ko center za socialno delo napoti povzročitelja nasilja v ustrezne socialno-varstvene, zdravstvene ali izobraževalne programe, se pogosto dogaja, da se povzročitelji ne odzovejo in ne udeležijo programov, v katere so bili napoteni. Z novelo je določeno, da se neudeležbo ali neredno obiskovanje programa šteje kot oteževalno okoliščino v sodnih postopkih po tem zakonu, ker kaže na to, da povzročitelj ni pripravljen spremeniti nasilnih vedenjskih vzorcev. Centri za socialno delo so predlagatelju zakona navajali, da se predstavniki institucij neredno odzivajo na vabila za sodelovanje v multidisciplinarnem timu, ki predstavlja temeljno metodo dela za sprejem ukrepov za zaščito žrtve, zato je zdaj v zakonu izrecno določeno, da je udeležba na timih obvezna.

Besedilo 18. člena ZPND se spremeni tako, da »policija varuje življenje in zagotavlja osebno varnost žrtve v skladu s predpisi, ki urejajo naloge in pooblastila policije. Policija na prošnjo žrtve zagotovi žrtvi in njenemu spremljevalcu varnost ob vstopu v stanovanjske in druge prostore, v katerih žrtev prebiva oziroma jih ima v uporabi, da lahko iz njih vzame stvari, ki so potrebne za zagotavljanje njenih osnovnih življenjskih potreb in osnovnih življenjskih potreb njenih otrok, ter stvari, ki jih potrebuje za opravljanje svojega dela. Šteje se, da je žrtev, ko je zaprosila policijo za varovanje iz prejšnjega odstavka, izrazila izrecno dovoljenje, da policisti lahko vstopijo v stanovanjske in druge prostore zaradi zagotavljanja njene varnosti itd.«.

 Po določilih 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije je ena izmed temeljnih nalog policije tudi dolžnost varovati življenje in osebno varnost ljudi. ZPND to splošno vlogo policije pri varovanju žrtev konkretizira tudi z dolžnostjo zagotavljanja varnosti žrtve, ki je s spremembo člena razširjena in nekoliko natančneje dorečena. Pogoji za vstop v stanovanje in druge prostore so določeni v 53. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Na podlagi prve alineje prvega odstavka navedenega člena smejo policisti vstopiti v stanovanje in druge prostore s privolitvijo imetnika (če imetnik stanovanja to dovoli). Nov tretji odstavek določa, da se za takšno privolitev šteje zaprosilo žrtve policiji, da ji pri vstopu v stanovanje zagotovijo varnost. Varnost policistov in drugih oseb je pomemben segment vsakega policijskega postopka, zato je pomembno, da tudi žrtev pri uveljavljanju pravice iz drugega odstavka tega člena upošteva navodila in zahteve policistov, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo naloge. Zaradi psihičnega stanja žrtev lahko pride do primera, da je žrtev iz stanovanja pozabila vzeti kakšno stvar, zato je izjemoma dopuščena možnost, da naknadno (po premisleku) ponovno zaprosi policijo, da ji pri vstopu v stanovanje zagotovi varnost, in se ji s tem omogoči, da pride do preostalih stvari, ki so potrebne za zagotavljanje njenih osnovnih življenjskih potreb in potreb njenih otrok. Takšni primeri bi lahko bili tudi sprememba vremenskih razmer, začetek šolskega leta ipd.

Za zagotavljanje varnosti žrtve, preprečitev nadaljnje škode in trajno ureditev življenjske situacije žrtve so ključni ukrepi, ki jih izreče sodišče. V 19. členu ZPND se ukrepe sodišča zaradi nasilnih dejanj širi, in sicer tako, da sodišče lahko povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, zlasti:

 V spremenjenem 20. členu ZPND novela zakona določa dodatne ukrepe, ki jih sodišče lahko izreče zaradi varstva otrok. Pri tem gre zlasti za ukrepe, ki so namenjeni varovanju otrok pred ugrabitvijo ali za varovanje njihovega zdravja.

Za zagotavljanje varstva otrok lahko sodišče poleg ukrepov iz 19. člena ZPND:

Prepustitev stanovanja (Sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam.) je bila že ob sprejemu zakona zelo pomembna novost v našem pravu. Z novelo ZPND se črta določbo, da lahko povzročitelj nasilja od žrtve zahteva primerno nadomestilo za izključno uporabo stanovanja, saj je neprimerno, da povzročitelj nasilja dobi povračilo, kljub odgovornosti za nastalo situacijo.

V predlogu novele so dodani novi 22. a, 22. b, 22. c, 22. č, 22. d, 22. e, 22. f, 22. g in 22. h členi, v katerih je določen natančnejši postopek pred sodišči na podlagi ZPND. Da bi žrtvi olajšali postopek predlaganja ukrepov za njeno zaščito in ga pospešili, je določeno, da je žrtev oproščena plačila taks za postopke po tem zakonu. Postopki po tem zakonu so nujni in prednostni. V postopkih po tem zakonu je javnost izključena. Postopek po ZPND se začne na predlog žrtve. Center za socialno delo lahko predlaga začetek postopka s soglasjem žrtve. Kadar je žrtev otrok, se postopek po tem zakonu začne na predlog otroka, starejšega od petnajst let, staršev oziroma enega od staršev, če jim ni odvzeta roditeljska pravica, skrbnika ali centra za socialno delo. Predlog za uvedbo postopka mora biti podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. V postopkih, ki se jih vodi zaradi vseh oblik nasilja, je alternativno reševanje sporov izključeno.

Sodišče pri odločanju v postopkih iz tega zakona upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Če so ukrepi po tem zakonu izrečeni zaradi varstva otroka, spremlja njihovo izvajanje center za socialno delo. Center za socialno delo izvede tudi vse druge potrebne ukrepe za varstvo otroka v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja. Sodišče o izrečenih ukrepih po tem zakonu takoj obvesti policijo in center za socialno delo ter vzgojno-varstveni ali vzgojno-izobraževalni zavod, ki ga otrok obiskuje.

Pri izvajanju zakona se je izkazalo, da policija nima vzvodov, da bi lahko ukrepala, ko jo žrtev obvesti, da povzročitelj nasilja krši sodno določene prepovedi, izdane na podlagi ZPND (izjema so primeri, ko storilec hkrati stori novo kršitev). Z določbo novega 23. člena ZPND se zaradi zagotovitve varnosti žrtve vzpostavlja pravno podlago za ukrepanje policistov v skladu s pristojnostmi, ki jih za kršitev ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju, ima po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ukaz policista, da zapusti kraj, če tega ne upošteva, odstranitev s kraja, izrek globe, možnost odreditve pridržanja idr.).

Spremenjena je tudi določba 27. člena ZPND, ki zdaj širše opredeljuje brezplačno pravno pomoč. Brezplačna pravna pomoč se po ZPND odobri za postopke, ki tečejo zaradi ukrepov po 19., 20., 21. in 22. členu ZPND, in za postopke po zakonu, ki ureja družinska razmerja, če je to po mnenju centra za socialno delo nujno potrebno.