Sodoben način elektronskega poslovanja, in s tem vedno več poslovne dokumentacije v elektronski obliki, pred nas postavlja nove izzive na področju upravljanja dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki se na eni strani odražajo v obliki obvladovanja papirne dokumentacije, na drugi strani pa obvladovanja eksplozije dokumentov, ki so že v izvirni obliki v elektronski obliki. Podlage in okvire za obvladovanje teh izzivov nam ponujajo že pred nekaj leti pri nas sprejeti predpisi. Med pomembnejše na tem področju vsekakor štejemo tudi v letu 2006 sprejet Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki pri upravljanju dokumentarnega in arhivskega gradiva prinaša veliko novosti, in sicer na vsa področja, tako v javno upravo kot zasebni sektor. Zakonodaja v zvezi z upravljanjem dokumentarnega in arhivskega gradiva (v nadaljnjem besedilu: gradivo) doseganje načel varne hrambe gradiva v elektronski obliki tesno povezuje tudi z informacijsko tehnologijo, njeno uporabo in samimi postopki upravljanja tega gradiva. Predpisi urejajo hrambo dokumentarnega gradiva ne glede na njegovo obliko nastanka (papirno, elektronsko) in rok hrambe, in to za pravne, fizične in javnopravne osebe.

Javnopravne osebe so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

Iz dokumentarnega gradiva pa se odbere arhivsko gradivo, ki se predaja v varno hrambo pristojnim arhivom. To velja tako za gradivo v papirni kot za gradivo v elektronski obliki.

Pristojni arhivi so državni arhiv (Arhiv Republike Slovenije), regionalni arhivi (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici) in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti; opravljajo pa javno službo varovanja arhivskega gradiva.